Otroka umirimo, če razumemo svoje občutke

Objavil/a Nataša Leskovec marec 20, 2018

Kategorije

Značke: Nataša Leskovec  Odnosi  Pomagati sebi  Razvoj  Starševstvo  

Starševstvo je polno izzivov. Je pravzaprav prava umetnost. Še posebej, če želimo biti dobri starši in nam ni vseeno glede tega, kakšni bodo naši otroci, ko odrastejo. Da bi bilo vaše ravnanje čim bolj spoštljivo in ljubeznivo, poskušajte upoštevati naslednje dejavnike:

• Opazujte svoje občutke, kadar ste v konfliktu z otrokom: Pomislite na zadnji prepir z vašim otrokom. Kaj ob tem občutite? Ali ste jezni, vas je sram? Poskusite izkusiti vaša čustva ali sprožilce, ki prihajajo in odhajajo. Ne poskušajte ustaviti teh čustev. Ne potiskajte jih stran. Ne sodite jih in jih ne zavračajte. Ne poskušajte jih narediti večje kot so. Vi niste vaše čustvo. Samo bodite tam, popolnoma se jih zavedajte. Spomnite se, da ni treba, da krivite sebe ali vašega otroka za to, kar se je zgodilo. Nato poskušajte videti prepir z otrokove perspektive. Če ne morete videti nič dobrega pri otrokovem neprimernem vedenju ali argumentiranju, pomislite na čas, ko ste povezani z vašim otrokom in se odzivate prijazno. Ko pogledate na vaš dan, poskušajte premisliti, kdaj so se začeli občutki anksioznosti in nadležnosti. Ko prepoznate sprožilce, lahko naredite naslednji korak.
• Naučite se ustaviti preden se odzovete z jezo: Največji izziv in najpomembnejši del zavestnega starševstva je, da smo zmožni najti miren prostor. Ta prostor uresničujemo tako, da svojo pozornost osredotočimo na naše telo in dihanje, ker se čustva kažejo kot spremembe v telesu in dihanju. Ko svoje telo upočasnimo in se osredotočimo na dihanje, pride do psihološke spremembe, ki zmanjša naše refleksne odzive in poveča delovanje naše predfrontalne skorje. Vse to vodi v mirnejši um, kjer lahko najdemo prostor, da se srečamo s svojimi čustvi. Ko smo se sposobni ustaviti, lahko izkusimo čustva kot občutke v našem telesu, ne da bi jih še večali, ko bi se osredotočali na sprožilce. V tem prostoru lahko zadihamo in prenesemo svoje misli v sedanji trenutek in se nato odzovemo tako kot želimo in ne odreagiramo zato, ker bi ostali brez nadzora.
• Pazljivo poslušajte otrokovo stališče, četudi se z njim ne strinjate. Vaš otrok bo reagiral kot otrok. Kar pomeni, da ne bo vedno sposoben obvladovati svojih občutkov. Otroci se še vedno učijo, kako regulirati in imeti drugačne prioritete kot vi.

Do problema pride, kadar se odrasli odzovemo kot otroci. Če se namesto tega odzovemo zavestno – kar pomeni, da opazimo naša čustva in jim dovolimo, da so tu- oblikujemo čustveno regulacijo in otroci se učijo po našem zgledu. Da se naučimo ustaviti preden odreagiramo, zahteva nekoliko vaje in našo sposobnost nadzorovati čustvene spremembe. Zato je tako pomembna skrb zase. Mnogi starši občutijo krivdo, ker skrbijo za lastne potrebe. Primeri skrbi zase lahko nihajo od tega, da se skrijete v kopalnico, ko se ne morete primerno odzvati na svoje otroke, da za nekaj trenutkov globoko zadihate, ali da greste pod tuš, na sprehod ali da si vzamete čas za pogovor s partnerjem ali prijateljem.

Objavljeno v sodelovanju s spletnim portalom Začni znova.si

Mag. zakonske in družinske terapije, Nataša Leskovec, Zavod Agape

Zakonska in družinska terapija in svetovanje

031 554 496

zavod.agape@gmail.com

info@zavod-agape.com

Zdravljenje ran ob izgubi otroka v času nosečnosti

Zdravljenje ran ob izgubi otroka v času nosečnosti

Izguba otroka je ena izmed najbolj travmatičnih doživetij, ki si jih lahko ljudje sploh predstavljajo. Izgubi otroka v času nosečnosti pa botruje tudi nerazumevanjem družbe.

Perinatalna izguba je pogosta – po ocenah od 10-20% prepoznanih nosečnosti se konča s spontanim splavom, ki je opredeljen kot konec nosečnosti v prvih 20 tednih. En odstotek nosečnosti predstavlja mrtvorojenost otrok po 20. tednu nosečnosti. Take izgube, čeprav so pogoste, so pogosto nevidne. Številni splavi se zgodijo zgodaj v nosečnosti, še preden mamica, ki pričakuje dojenčka, veselo novico podeli s prijatelji ali družino. Četudi bližnji vedo za nosečnost, pogosto ne prepoznajo globine izgube.

Pogosto gre za globoko izkušnjo, ki je družba ne vidi, saj gre v veliki meri za temo, ki je tabu. O tem se ljudje neradi pogovarjajo. Ker ljudje ne vedo, kaj bi rekli staršema, ki sta otroka izgubila, se tej temi največkrat izogibajo. Ne vedo, kako bi se vedli do njiju in če se sama zaradi bolečine nista zmožna vključiti nazaj v družbo, ostaneta izolirana in sama s svojo bolečino. Po izgubi v nosečnosti ženske pogosto doživljajo bolečino in obup, kot tudi občutke sramu in nezadostnosti.

Ženske po splavu, mrtvorojenosti ali odmrtju plodu trpijo zaradi močnih čustvenih odzivov, nemalo žensk trpi zaradi anksioznosti, depresije ali posttravmatske stresne motnje. Pomoč ženskam, ki so utrpele takšno izgubo pa je v našem prostoru še vedno nezadostna in zelo pomanjkljiva. V psihoterapevtskem procesu staršema pomagamo s psihoterapevtskimi sredstvi s katerimi naslavljamo žalost. A kljub temu gre tu za žalostno izkušnjo, ki je edinstvena. Gre za izgubo, ki prinaša posledice za prihodnost. Če izgubimo ljubljeno osebo nam ostanejo slike, zgodbe, spomini, ki nas vežejo na to osebo. Ko pa ženska izgubi otroka, ki še ni bil rojen ji ostane le predstava o tem, kakšen bi otrok bil. Če gre za izgubo v zgodnji nosečnosti, se pogosto od otroka ne poslovi, smrti ne sledi pogreb. Ostane le praznina in zgodba o otroku, ki jo ima mati v svoji glavi, samo izgine. Posebej ženske čutijo posebno vez z razvijajočim se plodom, zato čutijo, da so izgubile del sebe.

Prijatelji, znanci, družinski člani, sodelavci in zdravstveni delavci pogosto pričakujejo, da se bo ženska po izgubi hitro pobrala. Med zdravniki in medicinskim osebjem vlada pomanjkanje prepoznavanja, kaj pacientka doživlja v čustvenem pogledu. Posledica tega je, da okolica meni, da ženske nimajo pravice žalovati za svojo izgubo, kar povzroči občutek osamitve. Ker žalovanje ne ubira svoje poti se pogosto zgodi, da se žalovanje zaplete. Pojavlja se tudi napačno prepričanje, da ponovna nosečnost lahko olajša bolečino zaradi prejšnje izgube, a ni vedno tako enostavno.

Nasprotno, več študij je pokazalo, da so ženske, ki so doživele splav ali so rodile mrtvorojenega otroka, doživljale višjo stopnjo anksioznosti in depresije v naslednji nosečnosti. Pri nekaterih ženskah taka občutja vztrajajo med nosečnostjo in celo po nosečnosti, še posebej če so doživele več perinatalnih izgub. Ženske se soočajo s strahom, da jim ne bo nikoli dano, da bi postale matere. Krivijo se za smrt otroka in razmišljajo, kaj so naredile narobe, da se je to zgodilo.

Staršema pomaga, da zdržita z občutki glede izgube, tako da začnejo ti občutki izgubljati svojo moč. In preko procesa vedenjske aktivacije, psihoterapevti pomagajo žalujočim staršem prepoznati in sodelovati v dejavnostih, ki jim prinašajo radost in občutek pomembnosti. Te dejavnosti lahko zagotovijo pozitivno doživljanje samega sebe in svojega življenja in posledično pomagajo olajšati depresivne simptome. Za številne ljudi je starševstvo najpomembnejše življenjsko izkustvo, kar jih je. Če se ne izteče po planih, so občutja resnično uničujoča. Iskanje drugih stvari, ki življenju prinašajo smisel je zato izjemnega pomena za vzpostavitev občutka ravnovesja.

Izguba otroka v času nosečnosti je težka izkušnja za oba starša. Pomembno je, da si dovolimo žalovati. S partnerjem bosta lahko čutila enako ali pa bosta čutila, da sta vsak na svojem bregu. Morda boste težko razumeli partnerjev način žalovanja, toda zavedati se morate, da vsak žaluje na svoj način. Nekateri ljudje tiho trpijo v svoji žalosti. Drugi bodo želeli vsem pokazati svojo žalost. Včasih eden od partnerjev o otroku ne govori, ker se boji, da bo drugega s tem prizadel. Ker izkustvo izgube intimno vključuje žensko telo, se žal pogosto zgodi, da so moški pozabljeni žalovalci. Moški podobno kot ženske doživljajo žalost. Prav tako izkušajo občutke izgube, žalosti, jeze in odtujitve. V primerjavi z ženskami pa žalujejo manj odkrito in bolj čutijo potrebo po prikrivanju svojih občutkov, zato, da bi se pred svojo žensko izkazali kot močni. Različni načini spopadanja z izgubo, lahko par privede do  konflikta. Ženske se pogosteje želijo pogovoriti o tem, kar se dogaja, moški pa  se običajno odmaknejo in želijo imeti več čustvenega nadzora. Pomebno je, da se par večkrat pogovarja o tem na kateri točki žalovanja sta.

Psihoterapevti, ki delamo na tem področju proučujemo, katere intervencije najbolje delujejo pri zdravljenju žalosti po izgubi, kako najbolje pomagati parom, ki se zaradi izgube soočajo s konflikti, kako zmanjšati tveganje za anksioznost, depresijo in morebitne težave povezane z navezanostjo v prihodnji nosečnosti. Žalovanje in zdravljenje po travmatični izgubi otroka je dolgo in težko in zahteva veliko mero potrpljenja. Zato dobro skrbite za sebe. Dobro jejte in se rekreirajte. Ne pozabite negovati vašega odnosa s partnerjem. Vzemite si vsak dan čas, da se spomnite na vašega otroka. Dovolite si čutiti kar čutite in si dopustite dovolj časa za žalovanje. Najdite nekaj načinov, kako se boste spominjali vašega otroka (tatoo, album, grob…). Vsaj eno leto po izgubi ne sprejemajte večjih življenjskih odločitev. Naj vas ne bo strah stopiti do zdravnika, terapevta, ki vam lahko nudi strokovno pomoč.

Žalovanje je potovanje. Je pot, ko se srečuješ s številnimi čustvi, se spominjaš svojega otročka, se pogovarjaš in jočeš zaradi izgube dragocenega življenja. Ustvarjanje dragocenih spominov je lahko pomembna vez z otrokom, ki pomaga pri zdravljenju.

Mag. zakonske in družinske terapije, Nataša Leskovec, Zavod Agape

Zakonska in družinska terapija in svetovanje

031 554 496

zavod.agape@gmail.com

info@zavod-agape.com

Konflikt kot priložnost za povezovanje

Popolne družine ne obstajajo. A to nam ne sme vzeti poguma. Ljubezni se moramo naučiti, ljubezen je nekaj kar živimo; ljubezen oblikujejo konkretne situacije, ki jih izkuša vsaka družina drugače. Ljubezen lahko uspeva med moškimi in ženskami, ki konflikta ne vidijo kot zadnjo besedo temveč kot novo priložnost. To je dobra popotnica, ki jo lahko damo otrokom: delamo napake, da; imamo probleme, da. A zavedamo se, da to ni tisto kar šteje. Šteje to, da se zavedamo, da so napake, problemi in konflikti priložnost, da se povežemo in zbližamo z drugim.

Mag. zakonske in družinske terapije, Nataša Leskovec, Zavod Agape

Zakonska in družinska terapija in svetovanje

031 554 496

zavod.agape@gmail.com

info@zavod-agape.com

Se spopadate z depresijo?

Se spopadate z depresijo?

Depresija prizadene skoraj vsakega posameznika vsaj enkrat v življenju. Na milijone ljudi trpi zaradi depresije.

Kaj je depresija? Depresija je duševno stanje, ki na različne načine prizadene ljudi. Je stanje, ki se kaže preklo sledečih simptomov:

-          Občutki žalosti, osamljenosti, praznine

-          Izguba interesa za dejavnosti v katerih je oseba prej uživala

-          Izguba teže

-          Stalno prisotne samomorilne misli in razmišljanje o smrti

-          Težave s koncentracijo

Je bolezen, ki vpliva na posameznikovo funkcioniranje. Mogoče jo je zdraviti. Ker se danes številni ljudje z njo spopadajo, je ena od stvari, ki jo lahko vsakdo naredi za svoje duševno zdravje, da se ji s skrbjo za svoje zdravje, izogne Številne študije kažejo, da za svoje duševno zdravje lahko poskrbimo na različne načine. Naj naštejem nekaj stvari:

1.      Izpostavljanje sončni svetlobi, vsaj pol ure dnevno. Sončna svetloba je učinkovitejša pri zmanjševanju depresije kot antidepresivi, zato je priporočljivo, da smo vsaj pol ure na dan izpostavljeni sončni svetlobi.

2.      Gibanje v naravi. Gibanje v naravi je po prepričanju številnih, izjemnega pomena za dobro fizično počutje posameznika. Priporočljivo je, da smo vsak dan fizično aktivni vsaj pol ure. Fizična aktivnost pa ni dobra le za dobro fizično pripravljenost temveč pozitivno vpliva na naše duševno zdravje. Posebej priporočljivo je redno, vsakodnevno gibanje v naravi.

3.      Prijatelji. Pomembno je, da imamo podporo družbe. Odnos z drugimi ljudmi, sorodniki nam lahko pomaga, da ne zapademo v depresijo. Ljudje, ki vzpostavljajo prijateljske vezi drug z drugim lažje zaupajo svoje probleme in se zato počutijo bolje.

4.      V depresijo zapademo iz najrazličnejših vzrokov. Običajno zaradi okoliščin oziroma dogodka, ki nas je globoko prizadel. Ko nas neka stvar zelo prizadene običajno svoje slabo počutje, žalost posplošimo na naše celotno življenje. Če vidimo življenje kot slabo, nesrečno, žalostno, težko, polno trpljenja bodo tudi naša čustva negativna. Dlje ko se prepuščamo takšnemu pogledu, razmišljanju težje se poberemo in spet pogledamo na svet z druge plati. Pomembno je, da se v življenju ne osredotočamo le na tisto, kar nas boli temveč, da iščemo tudi lepe stvari in se jih skušamo veseliti.

Mag. zakonske in družinske terapije, Nataša Leskovec, Zavod Agape

Zakonska in družinska terapija in svetovanje

031 554 496

zavod.agape@gmail.com

info@zavod-agape.com