Zdravljenje ran ob izgubi otroka v času
nosečnosti
Izguba otroka je ena izmed najbolj
travmatičnih doživetij, ki si jih lahko ljudje sploh predstavljajo. Izgubi otroka
v času nosečnosti pa botruje tudi nerazumevanjem družbe.
Perinatalna izguba je pogosta – po ocenah
od 10-20% prepoznanih nosečnosti se konča s spontanim splavom, ki je opredeljen
kot konec nosečnosti v prvih 20 tednih. En odstotek nosečnosti predstavlja
mrtvorojenost otrok po 20. tednu nosečnosti. Take izgube, čeprav so pogoste, so
pogosto nevidne. Številni splavi se zgodijo zgodaj v nosečnosti, še preden
mamica, ki pričakuje dojenčka, veselo novico podeli s prijatelji ali družino.
Četudi bližnji vedo za nosečnost, pogosto ne prepoznajo globine izgube.
Pogosto gre za globoko izkušnjo, ki je
družba ne vidi, saj gre v veliki meri za temo, ki je tabu. O tem se ljudje
neradi pogovarjajo. Ker ljudje ne vedo, kaj bi rekli staršema, ki sta otroka
izgubila, se tej temi največkrat izogibajo. Ne vedo, kako bi se vedli do njiju
in če se sama zaradi bolečine nista zmožna vključiti nazaj v družbo, ostaneta
izolirana in sama s svojo bolečino. Po izgubi v nosečnosti ženske pogosto
doživljajo bolečino in obup, kot tudi občutke sramu in nezadostnosti.
Ženske po splavu, mrtvorojenosti ali
odmrtju plodu trpijo zaradi močnih čustvenih odzivov, nemalo žensk trpi zaradi
anksioznosti, depresije ali posttravmatske stresne motnje. Pomoč ženskam, ki so
utrpele takšno izgubo pa je v našem prostoru še vedno nezadostna in zelo pomanjkljiva.
V psihoterapevtskem procesu staršema pomagamo s psihoterapevtskimi sredstvi s
katerimi naslavljamo žalost. A kljub temu gre tu za žalostno izkušnjo, ki je
edinstvena. Gre za izgubo, ki prinaša posledice za prihodnost. Če izgubimo ljubljeno
osebo nam ostanejo slike, zgodbe, spomini, ki nas vežejo na to osebo. Ko pa
ženska izgubi otroka, ki še ni bil rojen ji ostane le predstava o tem, kakšen
bi otrok bil. Če gre za izgubo v zgodnji nosečnosti, se pogosto od otroka ne
poslovi, smrti ne sledi pogreb. Ostane le praznina in zgodba o otroku, ki jo
ima mati v svoji glavi, samo izgine. Posebej ženske čutijo posebno vez z
razvijajočim se plodom, zato čutijo, da so izgubile del sebe.
Prijatelji, znanci, družinski člani,
sodelavci in zdravstveni delavci pogosto pričakujejo, da se bo ženska po izgubi
hitro pobrala. Med zdravniki in medicinskim osebjem vlada pomanjkanje
prepoznavanja, kaj pacientka doživlja v čustvenem pogledu. Posledica tega je,
da okolica meni, da ženske nimajo pravice žalovati za svojo izgubo, kar
povzroči občutek osamitve. Ker žalovanje ne ubira svoje poti se pogosto zgodi,
da se žalovanje zaplete. Pojavlja se tudi napačno prepričanje, da ponovna
nosečnost lahko olajša bolečino zaradi prejšnje izgube, a ni vedno tako
enostavno.
Nasprotno, več študij je pokazalo, da
so ženske, ki so doživele splav ali so rodile mrtvorojenega otroka, doživljale
višjo stopnjo anksioznosti in depresije v naslednji nosečnosti. Pri nekaterih
ženskah taka občutja vztrajajo med nosečnostjo in celo po nosečnosti, še
posebej če so doživele več perinatalnih izgub. Ženske se soočajo s strahom, da
jim ne bo nikoli dano, da bi postale matere. Krivijo se za smrt otroka in
razmišljajo, kaj so naredile narobe, da se je to zgodilo.
Staršema
pomaga, da zdržita z občutki glede izgube, tako da začnejo ti občutki
izgubljati svojo moč. In preko procesa vedenjske aktivacije, psihoterapevti
pomagajo žalujočim staršem prepoznati in sodelovati v dejavnostih, ki jim
prinašajo radost in občutek pomembnosti. Te dejavnosti lahko zagotovijo
pozitivno doživljanje samega sebe in svojega življenja in posledično pomagajo
olajšati depresivne simptome. Za številne ljudi je starševstvo najpomembnejše
življenjsko izkustvo, kar jih je. Če se ne izteče po planih, so občutja
resnično uničujoča. Iskanje drugih stvari, ki življenju prinašajo smisel je
zato izjemnega pomena za vzpostavitev občutka ravnovesja.
Izguba otroka v
času nosečnosti je težka izkušnja za oba starša. Pomembno je, da si dovolimo
žalovati. S partnerjem bosta lahko čutila enako ali pa bosta čutila, da sta
vsak na svojem bregu. Morda boste težko razumeli partnerjev način žalovanja,
toda zavedati se morate, da vsak žaluje na svoj način. Nekateri ljudje tiho
trpijo v svoji žalosti. Drugi bodo želeli vsem pokazati svojo žalost. Včasih eden
od partnerjev o otroku ne govori, ker se boji, da bo drugega s tem prizadel.
Ker izkustvo izgube intimno vključuje žensko telo, se žal pogosto zgodi, da so
moški pozabljeni žalovalci. Moški podobno kot ženske doživljajo žalost. Prav
tako izkušajo občutke izgube, žalosti, jeze in odtujitve. V primerjavi z
ženskami pa žalujejo manj odkrito in bolj čutijo potrebo po prikrivanju svojih
občutkov, zato, da bi se pred svojo žensko izkazali kot močni. Različni načini
spopadanja z izgubo, lahko par privede do
konflikta. Ženske se pogosteje želijo pogovoriti o tem, kar se dogaja,
moški pa se običajno odmaknejo in želijo
imeti več čustvenega nadzora. Pomebno je, da se par večkrat pogovarja o tem na
kateri točki žalovanja sta.
Psihoterapevti,
ki delamo na tem področju proučujemo, katere intervencije najbolje delujejo pri
zdravljenju žalosti po izgubi, kako najbolje pomagati parom, ki se zaradi
izgube soočajo s konflikti, kako zmanjšati tveganje za anksioznost, depresijo
in morebitne težave povezane z navezanostjo v prihodnji nosečnosti. Žalovanje
in zdravljenje po travmatični izgubi otroka je dolgo in težko in zahteva veliko
mero potrpljenja. Zato dobro skrbite za sebe. Dobro jejte in se rekreirajte. Ne
pozabite negovati vašega odnosa s partnerjem. Vzemite si vsak dan čas, da se
spomnite na vašega otroka. Dovolite si čutiti kar čutite in si dopustite dovolj
časa za žalovanje. Najdite nekaj načinov, kako se boste spominjali vašega otroka
(tatoo, album, grob…). Vsaj eno leto po izgubi ne sprejemajte večjih
življenjskih odločitev. Naj vas ne bo strah stopiti do zdravnika, terapevta, ki
vam lahko nudi strokovno pomoč.
Žalovanje je potovanje. Je pot, ko se
srečuješ s številnimi čustvi, se spominjaš svojega otročka, se pogovarjaš in
jočeš zaradi izgube dragocenega življenja. Ustvarjanje dragocenih spominov je
lahko pomembna vez z otrokom, ki pomaga pri zdravljenju.
Mag. zakonske in družinske terapije, Nataša Leskovec, Zavod Agape
Zakonska in družinska terapija in
svetovanje
031 554 496
zavod.agape@gmail.com
info@zavod-agape.com
Ni komentarjev:
Objavite komentar