To je znanost: Ljubkovanje vašega otroka lahko spremeni otrokov DNK – na bolje

To je znanost: Ljubkovanje vašega otroka lahko spremeni otrokov DNK – na bolje

Vemo, da je ljubkovanje dobro za novorojenčka, zaradi česar mnogi starši nudijo otroku veliko telesnega stika po njegovem rojstvu, toda najnovejša zgodba z University of British Columbia kaže, da ljubkovanje vpliva na dojenčka na še globlji ravni, kot smo si mislili.

Glede na študijo, ki je bila objavljena v reviji Development and Psychopathology, ima ljubkovanje in objemanje dolgotrajen vpliv na molekularno raven. V bistvu, ljubkovanje otroka spremeni otrokove gene.

Raziskovalci so opazovali 94 zdravih, 5 tednov starih dojenčkov, ter prosili starše, da vodijo dnevnike, v katere naj zapisujejo kdaj so otroci jedli, spali, se dojili in jokali, kot tudi koliko telesnega stika je bilo med nego. Štiri leta in pol kasneje so znanstveniki preučili otrokov DNK.

Raziskovalci so ugotovili, da so bili otroci, ki so bili manj ljubkovani in deležni manj objemov, bolj pod stresom, ko so bili dojenčki in imeli molekularni profil v svojih celicah, ki je bil nezadostno razvit za njihovo starost.  “Pri otrocih, menimo, da počasnejše staranje lahko odseva manj ugoden razvojni napredek.” Pravi Michael Kobor, profesor na UBC, na oddelku za medicinsko genetiko.

Obstajajo dosledne razlike v metilaciji DNK pri otrocih, ki so bili veliko ljubkovani in tistimi, ki niso bili. Otroci, ki so bili deležni manj objemov in so bili bolj pod stresom v otroštvu, so imeli pri štirih letih manjšo “epigenetsko starost” od pričakovane.

“Načrtujemo, da bomo spremljali ali  “biološka nezrelost”, ki smo jo opazili pri teh otrocih vpliva na otrokovo zdravje, zlasti na njihov psihični razvoj”, pravi vodja raziskave, Sarah Moore. “Če nadaljnja raziskava potrdi to začetno ugotovitev, bo poudarila pomembnost zagotavljanja fizičnega stika še posebej za dojenčke, ki so pod stresom.”

Medtem staršev ne sme nikoli skrbeti, da svojega otroka objemajo preveč, ker imajo od tega koristi tako njihove celice kot tudi njihovi možgani. Druga študija, ki so jo opravljali v otroški bolnišnici Nationwide v Columbusu v Ohiao, je ugotovila, da ima zgodnja nežna skrb staršev in skrbnikov dolgoročni učinek glede na to, kako se otrokovi možgani odzivajo na nežne dotike. Zato mame brez skrbi delite svoje objeme.

Heather Marcoux

Zakonska in družinska terapevtka mag. Nataša Leskovec

Zakonska in družinska terapija in svetovanje

031 554 496

zavod.agape@gmail.com

V OŠ Cvetka Golarja so od začetka šolskega leta obravnavali dva primera medvrstniškega nasilja. / Foto: Tina Dokl

Nujno zgodaj prepoznati nasilje

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Škofja Loka / ponedeljek, 20. november 2017 / 16:05  

Po dveh primerih medvrstniškega nasilja, ki sta se v letošnjem šolskem letu zgodila v prostorih Osnovne šole (OŠ) Cvetka Golarja Škofja Loka in zunaj nje, se nekateri starši tamkajšnjih učencev sprašujejo, ali se je vodstvo šole ustrezno odzvalo.

Škofja Loka – Eden od učencev OŠ Cvetka Golarja je v letošnjem šolskem letu dvakrat telesno poškodoval vrstnika. Po prvem napadu na učenca policije niso obveščali, je pojasnila ravnateljica Karla Krajnik, ampak so ukrepali v skladu z njihovimi pravili šolskega reda. Ko je mesec kasneje isti učenec po koncu pouka na avtobusni postaji pred šolo spet poškodoval vrstnika, pa so z dogodkom seznanili policijo ter obvestili pristojni center za socialno delo in zahtevali prednostno obravnavo. A po mnenju nekaterih staršev vodstvo šole že takoj ob prvem pojavu nasilja v šoli ni ustrezno ukrepalo.
O medvrstniškem nasilju na omenjeni šoli so govorili že na prvi redni seji sveta staršev konec septembra, je pojasnila predsednica sveta staršev Hiacinta Klemenčič. Že takrat so izpostavili fizični napad na učenca med odmorom v šolskem prostoru, pri katerem je prišlo do telesnih poškodb. »Čeprav je šlo za najtežjo kršitev v skladu s pravili šolskega reda in z zakonom o osnovni šoli, vodstvo šole o tem ni obvestilo pristojnih institucij,« je opozorila Hiacinta Klemenčič in dodala, da so po drugem primeru napada na učenca, ki ga je zagrešil isti učenec, sklicali izredno sejo sveta staršev, saj je več staršev menilo, da je bil odziv vodstva šole in šolske svetovalne službe v prvem primeru neustrezen. »Namen sklica izredne seje je bil reševanje problematike nasilja na šoli in sistemska zaščita učencev pred nasilnimi vrstniki. Menimo, da v konkretnem primeru učenec, ki je zakrivil dva dogodka fizičnega nasilja, katerih posledice so bile telesne poškodbe žrtev, potrebuje pomoč ustreznih institucij,« je razložila Hiacinta Klemenčič. Ob tem je opozorila, da problemov ni smiselno pometati pod preprogo, saj se bo na tej preprogi prej ali slej kdo spotaknil. Tega pa si ne želijo, je pribila.
Ravnateljica Karla Krajnik je zatrdila, da se v šoli odzovejo na vsako obliko nasilja in tako naj bi bilo tudi v omenjenih primerih. »Prvič smo uporabili ukrepe, predvidene s pravili šolskega reda. Ko se je fizični napad kljub našim ukrepom ponovil, smo obvestili ustrezne institucije.« A tudi magistrica zakonske in družinske terapije Nataše Leskovec izraža dvom, ali je šola zadovoljiva ukrepala. Sprašuje se, ali so učitelji dovolj poučeni o tem, kaj je pravzaprav nasilje. Delavnice o nasilju, ki jih izvaja šola, zato po njenem ne bi smele biti namenjene zgolj učencem, temveč tudi učiteljem, ker ne zaznavajo in ne prepoznavajo nasilja v njihovi začetni fazi. »Tudi po drugih šolah se kaže vse večja poklicna izgorelost učiteljev, vedno večji so občutki nesposobnosti ob reševanju konfliktov, motivacija za delo in raven strokovne identitete upada, nasilje in nedoslednost v šoli pa se razraščata,« opozarja Nataša Leskovec in dodaja, da je posledica tega nestrokoven odziv učiteljev, otrok in staršev ob konfliktih ter manj kakovostno izvajanje pedagoškega in vzgojnega procesa.
Ravnateljica se strinja, da je tudi izobraževanje učiteljev vsekakor potrebno in so ga izvajali že v preteklosti. »V letošnjem šolskem letu smo dodatno izvedli izobraževanje za vse učitelje v zvezi z zaznavanjem in preprečevanjem nasilja, izvedla ga je zunanja sodelavka Ingrid Klemenčič,« je pojasnila in dodala, da so in še bodo tej temi veliko pozornosti namenili tudi na pedagoških konferencah.

V odnosu s partnerjem se počutim tako osamljen/a

V odnosu s partnerjem se počutim tako osamljen/a

Medosebni odnosi so naša hrana. So hrana iz katere črpamo moč v težkih trenutkih. Če naši odnosi niso »dobri« se počutimo osamljene, zapuščene, nerazumljene, žalostne. Vsak izmed nas se je v življenju že kdaj počutil osamljenega, kajne? Osamljenost v odnosu med možem in ženo, je lahko pravi strup za zakon. Kljub temu, da si tega nihče ne želi in morda, ko stopi na skupno pot, niti ne pomisli ne, da bi se to lahko zgodilo njemu, pa vendar je v zakonskem odnosu mnogo osamljenih ljudi. Ko si ne prizadevamo za pristno povezanost, za iste cilje in vrednote, se odnos ohladi in pride osamljenost.

Odnos med zakoncema je na nek način podoben otroku, ki se uči hoditi. Odnosov se učimo. Učimo se, kako hoditi po skupni poti. Učimo se, kaj je za drugega ljubeče in spoštljivo in kaj zanj to ni. Učimo se, katere vrednote so pomembne našemu partnerju in katere so nam. Tako kot otrok poskuša narediti korak, pa mu po več neuspelih ali previdnih poskusih končno uspe narediti prvi samostojni korak. Včasih se sesede na tla, saj ga je strah, da bo padel. Spet drugič pade, pa se pobere in poskusi še enkrat. Dokler mu končno ne uspe samostojno hoditi. Tako je tudi v odnosu med možem in ženo. Spoznavata se in če sta pozorna in previdna, spoštljiva in ljubeča, bosta spoznala, kaj je drugemu pomembno, kaj mu je všeč in kaj mu ni in bosta glede na to, kako drugega poznata, kako ga razumeta, kako skušata biti do drugega ljubeča in spoštljiva, krmarila skozi njuno zakonsko življenje.

Ko so zakonci na razpotju: ali ostati skupaj ali iti narazen so postavljeni pred vprašanje, koliko bi radi še vložili v odnos. Če oba zakonca čutita, da še lahko rešita svoj zakon, potem je potrebna velika mera zrelosti. Narediti korak k drugemu, ko me je prizadel, je resnično pogumen in zrel korak, ki je včasih tudi zelo ponižujoč. Pa vendar le tako lahko osvojite srce svojega zakonca. Za veliko večino problemov je rešitev v pogovoru. Nekaj težav prinesemo sami v zakon, ker smo zaznamovani s preteklostjo in s preteklimi izkušnjami naših odnosov. Ko se zavemo spon preteklosti in se odločimo, da ni potrebno, da preteklost vodi naše sedanje življenje se počutimo svobodne. Na tej točki lahko začnemo krojiti svoje življenje na takšen način, kot si ga želimo. Ko namreč naredimo spremembo v enem delu družinskega sistema to vedno vpliva tudi na druge dele. Če se soočimo s svojo preteklostjo, jo ozavestimo in predelamo, bo to vplivalo na naše sedanje življenje. V naše življenje prinese takšna sprememba tudi spremembe v sedanjih odnosih. Če zraven dodamo še odločitev, da bomo v svojih sedanjih odnosih ljubeči in spoštljivi, bo to obogatilo naše življenje. Včasih teh sprememb ne zmoremo narediti sami. Ne vemo, kateri del naše preteklosti nas bremeni in pogojuje naše sedanje življenje. V takšnem primeru je prav, da poskrbimo zase in se odločimo za strokovno pomoč. To je za marsikoga težka odločitev, še posebej, če ga je strah tistega s čimer bi se moral soočiti. Pa vendar je ta odločitev v očeh tistih, ki se zavedajo pomembnosti odnosov izjemno pogumna odločitev, ki prinese korenite spremembe v življenje posameznika. Terapevtski proces je za marsikoga kot generalka za življenje.

Ste tudi vi osamljeni v vašem zakonu? Ste ranjeni in ne veste kako naprej? Potrebujete nasvet? Ali pa bi se radi vključili v terapevtski proces? Pišite na zavod.agape@gmail.com

Zakonska in družinska terapevtka mag. Nataša Leskovec

Zakonska in družinska terapija in svetovanje

031 554 496

zavod.agape@gmail.com

Kaj je zakonska in družinska terapija in kako nam pomaga živeti bolj kvalitetno življenje?

Kaj je zakonska in družinska terapija in kako nam pomaga živeti bolj kvalitetno življenje?

Zakonska in družinska terapija je več kot le zdravljenje simptomov. Je pot do bolj izpopolnjenega življenja. Ljudje s terapijo pogosto začnejo, da bi olajšali simptome, kar je seveda pomemben cilj. Toda še večja vrednost terapije je, da nam pomaga, da ne ostajamo v coni ugodja in da nas postavlja pred izziv, da se odpremo življenju. Pomaga nam, da izkoristimo svoj potencial in živimo bolj srečno in bolj vredno življenje. Dobra terapija je namenjena temu, da nam pomaga do zrelosti, da se postavimo na noge in da se soočamo z vsem, s čemer se srečamo na svoji poti. Terapija ni enostaven proces. Če terapevt dobro opravlja svoje delo se boste včasih počutili neudobno, ko boste raziskovali svoje občutke in vzroke za njihov obstoj. Kdor meni, da je terapija enostaven proces, še ni šel skozi terapevtski proces.

Za vstop v terapevtski proces je potreben pogum

Sodelovanje v terapevtskem procesu je pogumno prizadevanje. Uspešna terapija vključuje, da vidimo dele znotraj sebe, ki jih nočemo videti. Vsak izmed nas ima te dele, ki jih ne želi videti, stvari, ki nas prestrašijo in ki smo jih previdno skrili globoko v našo notranjost. Dobra terapija nam pomaga prepoznati te dele. Za to je potrebna zavzetost, čustvena vzdržljivost, sposobnost prenašati težka čustva, namenjati pozornost različnim delom sebe v pravih trenutkih in veliko veliko sočutja.

Ranljivost je resnična moč

Dovoliti sebi, da se odpremo je zelo ranljiva stvar. Nič ne zahteva več poguma kot srečati se z deli sebe, ki se jih bojimo in smo jih potisnili globoko v podzavest. To ni lahka naloga. Če si dovolimo srečati se s strašljivimi deli sebe in jih odpremo in si dopustimo, da jih direktno občutimo z vsemi neudobnimi občutki, zahteva od nas veliko poguma. Če si dopustimo občutiti katerokoli čustvo, ne da bi se ga branili, lahko začnemo čutiti moč, pogum in odločnost, ki niso osnovane na idejah, kaj bi morala biti ampak so čustva, ki jih dejansko čutimo. Pri tem nam lahko pomaga dobra terapija.

Prava terapija nam omogoča občutiti svobodo. Z razumevanjem in opuščanjem notranjih struktur, ki smo jih skrili v svojo notranjost postajajo ti zamrznjeni deli živi. Z učenjem, da vidimo naše čustvene in duševne obrambe, prav tako dosežemo odprtost, zavedanje in odzivnost. Postajamo bolj prilagodljivi potrebam, ki jih imamo in tistemu, kar je potrebno v določenem trenutku. Terapija vključuje zavedanje naših duševnih, čustvenih in somatskih stanj. Zahteva odkrivanje naših preteklih prepričanj in idej o resničnosti. Zahteva tudi , da prepoznamo naše omejitve in naše zmogljivosti. Zahteva od nas, da se ne branimo. Na nek način je terapija lahko pustolovščina po naši notranjosti, proces v katerem smo pripravljeni, da se preoblikujemo s samozavedanjem.

Ko se zavemo delov sebe za katere nismo vedeli, da sploh obstajajo, začnemo prepoznavati sami sebe na bolj intimen način. Tako se naše zadovoljstvo v življenju povečuje, ker se naša dejanja, čustva in misli bolj prilagajajo. Z razumevanjem naših nezavednih konfliktov in relacijskih vzorcev, začnemo zmanjševanje njihov vpliv na naše dobro počutje in postajamo sposobni, da se ustrezno odzovemo na življenje.

Zakonska in družinska terapevtka mag. Nataša Leskovec

Zakonska in družinska terapija in svetovanje

031 554 496

zavod.agape@gmail.com