Kako naj otrokom poveva, da se bova ločila?

Kako naj otrokom poveva, da se bova ločila?

 

Nič jim ne bo omililo bolečine. Pomagajte jim razumeti. Kako sporočiti novico o ločitvi otrokom je eno najpogostejših vprašanj, ki mi ga zastavijo moji klienti. Odgovarjam ne le kot profesionalna zakonska svetovalka; govorim iz svojih lastnih izkušenj, o tem, skozi kaj sem šla in o trpljenju, ki sem ga povzročila svojim otrokom, ko sem sprejela to odločitev. Naredila sem napako, da sem se odločila za ločitev kot rešitev za moje težave v zakonu, zato vem, o čem govorim. K sreči je bil Bog sočuten z menoj in mi je dal možnost, da si premislim, rešim svoj zakon in svojo družino, tako da danes - z absolutno gotovostjo - vem, da obstajajo druge rešitve in da ločitev družine odpira vrata mnogo večjim problemom. (To seveda ne pomeni, da ločitev morda ni preudarna v situacijah, ki vključujejo čustveno zlorabo in/ali fizično nasilje). Domnevam, da me klienti sprašujejo, kako naj novico o ločitvi sporočijo otrokom, zato, ker si želijo, da bi jih »velika novica« prizadela čim manj.  Vprašanje je: kateri bi bil najprimernejši in najmanj boleč način, da bi rekli svojim otrokom: »Otroci uničila vam bova vaše čustveno življenje. Vaše samospoštovanje bo na dnu. Varnost, ki ste jo čutili pred kratkim, se bo spremenila v strah. Raztrgala bova vaše srce. Prišli bodo dnevi, ko si boste resnično želeli umreti. Vendar ne skrbite preveč, ker vas imava še vedno rada in bova vedno tu za vas…« Se vam to sliši preveč pretirano? Ni načina, da bi to olepšali; to je tiho sporočilo groznega dela novic. Kako jim lahko rečeva, da jih imava rada, nato pa ravnava nasprotno, uničiva in se prenehava boriti za najbolj dragoceno stvar, ki zanje obstaja, to je ljubezen med staršema in ostalo razširjeno družino? Kako je mogoče, da otrokom rečeva, da sva imela drug drugega rada do včeraj, in da sva imela »popoln in idealen zakon«, toda z današnjim dnem to ne obstaja več – preprosto se je končalo, ker sva utrujena od boja in sva pustila, da najina ljubezen umre. Vem, da lahko nekaterim ljudem zvenim malodramično, toda žalosti in trpljenja, ki jih otrokom povzročimo z razvezo, ni mogoče opisati z besedami. Brez dvoma; ko je par v krizi, je v krizi celotna družina. Otroci so zelo dovzetni za to čustveno vzdušje, četudi jim skušamo dajati nasprotni vtis. Kljub temu se morata vidva soočiti s problemom in končati krizo – ne zakon. So pari, ki veliko plačajo terapevtom, psihologom, svetovalcem  in gredo celo k duhovnikom po pomoč, da bi jim pomagal o tej temi spregovoriti z otroki, da bi jih pripravili na podelitev te velike novice: »Tvoji starša se bosta razvezala…« - besede, ki jih otrok ne želi slišati. … Ni mogoče, da bi, ne glede na to, kako sladke, privlačne, harmonične in čudežne so naše besede, ublažila plaz žalosti in trpljenja, ki ga polagava v srca teh otrok. Poleg tega, zakaj ne poskušamo rešiti nečesa, kar nasprotuje otrokovim pravicam, kot je pravica do družine in staršev, ki se imajo radi. Zame je  načrtovanje, kako podati to novico, pomanjkanje poguma na strani staršev, ki ne želita prevzeti odgovornosti za svoje otroke. Zavračata svoj del odgovornosti za prekinitev zakonske zveze in družine. In če je odločitev o razvezi že dokončna, kaj mislite bi jim bilo dobro povedati? Morda nekaj takšnega kot » Nehal/a sem se boriti za tvojo mamo/očeta, ker čutim, da ne morem nič več narediti. Pred Bogom sem dal obljubo, ki je ne morem več držati.« Ne vem, res ne vem… Kar vem in kar vas prosim je, da nikoli ne povesta otrokom intimnih podatkov o vajinem odnosu ter da nikoli ne ponižujeta svojega partnerja pred otroki.  Seveda, morate se pogovarjati z njimi, kolikor je le mogoče pošteno, glede na njihovo starost in čustveno zrelost vsakega od njih, hkrati pa obdržite zase vse informacije, ki bi lahko poškodovale njihovo spoštovanje, ugled in občudovanje obeh staršev. Ko se odločita, da se bosta z njimi pogovorila o razvezi, se prepričajta, da jasno razumejo, da vaju strašansko boli, ker jim ne bosta mogla nuditi stabilnega doma, kot si ga zaslužijo in jih prosita za odpuščanje. Povejta jim, da ločitev ni njihova krivda. Povejta jim, da bosta mama in oče vedno njihova starša. Povejta jim, da bo to sprememba, ki bo prinesla žalost, ampak, da se kot starša trudita narediti vse, da bo vse na svojem mestu z največjim mirom in prijaznostjo. In kar je najpomembneje, povejta jim, da je vaša ljubezen do njih večna in brezpogojna. Ko otroci trpijo, ker se soočajo z ločitvijo staršev, lahko izgubijo vpogled v idejo ljubezni, sočutja in Boga. Zato se nikoli ne utrudite in jim ponavljajte, kako jih imate radi, pokažite jim, da jih boste zaščitili. Bolj ko ste v miru kot mati ali oče, lažje bo doseči stabilnost, s katero imajo pravico živeti. Vedno se spominjajte, da ločitev ni zadnja beseda – posebej še, če gre za zakramentalno poroko, ker boste pri tej človeški meji, ki vas pripelje do stavka »Nič več ne morem narediti«, našli – če ga iščete in dovolite, da deluje – Boga, ki nima meja. Luz Ivonne Ream Vir: Aleteia Prevedla mag. Zakonske in družinske terapije, Nataša Leskovec, Zavod Agape.