So težave v zakonu premostljive?
Vsak zakonski par se na svoji poti občasno sreča z
bolečino in trpljenjem v svojem odnosu. Vsak takšen trenutek pa hkrati prinese
tudi rast v odnosu, nova spoznanja, nove načine spoprijemanja s težavami. Ko prebrodimo težave, ko najdemo pravo pot za
spopadanje s težavami in ko močnejši in z novimi izkušnjami rešimo spore, ki so
se morda zdeli nerešljivi, vemo, da je to prava pot.
Posebej žene se večkrat obrnejo name z vprašanjem, kaj
naj naredijo, saj se njihovi možje sploh nočejo več pogovarjati, nočejo razreševati
konfliktov, nočejo iskati rešitev za njihove težave. Pred časom je nek par
srednjih let prišel na terapijo. Vse je kazalo, da iščeta zgolj še potrditev,
da je njun zakon propadel in da ju njune težave presegajo. Mož na začetku
terapevtskega procesa ni želel sodelovati. Žena pa je na vsakem srečanju
poskušala »dokazati«, da se z njenim možem ne da pogovarjati, kaj šele reševati
zakonskih težav. Po prvih dveh terapijah sem ta začarani krog kritiziranja
ustavila. Postavili smo nova pravila, ki naj bi se jih držala tudi doma. Gre za
čisto preprosta pravila, ki pa nam v življenju delajo veliko težav, predvsem
takrat, ko smo globoko ranjeni in se počutimo nerazumljene. Dogovorili smo se,
da vsakokrat, ko se bosta želela drug z drugim pogovoriti o katerikoli stvari,
premislita kako bosta besede izrekla, da bodo zvenele spoštljivo in ljubeče. Na
tretjem srečanju smo »vadili«, kako takšen pogovor teče. Zakonca sta bila na
začetku precej zadržana in zdelo se jima je, da tako pač ne znata voditi
pogovora, toda na koncu sta vseeno obljubila, da se bosta dogovora držala.
Ko smo se učili novega načina komuniciranja sem jima,
tako kot vsem parom, ki pridejo k meni po pomoč, razložila, da čudežne formule
za reševanje zakonskega odnosa ne poznam. Poznam pa formulo, ki 99% parom
pomaga rešiti njihove težave, če se držijo dogovora. Dejstvo je, da v zakonski
odnos vstopita dva nepopolna človeka. Tudi po poroki njuna nepopolnost ne
izgine. Predstavljajmo si, da se v zakonu najdeta človeka s težavnim
karakterjem in temperamentom. Ko pride do nesoglasja med njima, si lahko
predstavljamo, s koliko bolečine se srečata. Da, žal je tako. Raniti znamo tam,
kjer najbolj boli. Z leti se bolečina nalaga in pogosto se par znajde v
dinamiki, ko eden izmed zakoncev napada, drugi pa se brani. Rane so tako
velike, da se zdi nemogoče najti skupni jezik. Če želimo »popraviti« svoj odnos
do drugega, je potreben napor. Na žalost to ni formula, ki bi čez noč
spremenila zakonski odnos ampak je to dolgotrajen proces.
Po nekaj terapevtskih urah smo naredili bolj podrobno analizo
»stanja«. Žena je začela pripovedovati, kako se je počutila ob vsem tem
negotova. V novem načinu komuniciranja se ni počutila domače, ker pa smo se
tako dogovorili, se je trudila, da se je držala dogovora. Do moža je poskušala
biti prijazna, pazila je na ton svojega glasu, ko mu je želela povedati, da ji
ni všeč, ko svojih oblek ne pospravi v koš za perilo. Ko je skušala »popraviti«
njegovo vedenje je to povedala spoštljivo brez kritiziranja, kričanja,
poniževanja. Trudila se je, da ga ni »napadala«, ko si je želel vzeti čas zase in
pogledati nogometno tekmo. Namesto, da bi ga »napadla« se je usedla k njemu in
poskušala z zanimanjem gledati tekmo tudi ona. Kmalu je poznala nekaj igralcev
in lahko je podala tudi kakšen primeren komentar. Nato sem moža povprašala,
kako je on v teh tednih doživljal ženin trud, da se povežeta v svojem odnosu in
rešita težave. Mož je povedal, da se je prvič po dolgih letih zakona notranje
umiril. Povedal je, da je šele sedaj spoznal, kako ga je ženino vedenje prej
spravljalo s tira. Zaupal nama je, da je spoznal, kako močno ga je njun odnos
ranil in da pravzaprav zaradi svoje ranjenosti ni več zmogel reševati njunih
težav, saj je vsak njun pogovor bil preveč poniževalen in poln tihega
kritiziranja. Hkrati pa je poudaril, da je bil tudi sam zelo neljubeč do žene
in da je v teh tednih spoznal, da ga je žena s svojim vedenjem želela
prebuditi, spodbuditi, da bi poskrbel za njene potrebe po povezanosti z njim. Ob
koncu terapevtskega procesa sta oba priznala, da sta se za terapijo odločila
predvsem zato, da jima še nekdo potrdi, da je njun zakon propadel. Nista mogla
verjeti, da bi kmalu zavrgla svoje obljube, da bosta skupaj do konca življenja.
Kaj je tisto, kar je temu paru tako zelo pomagalo in pravzaprav
rešilo njun zakon? Ker sta se odločila,
da bosta spoštljiva in ljubeča drug do drugega v besedah, obrazni mimiki in tonu
govorjenja sta se zmogla ponovno povezati drug z drugim. Mož je končno začutil,
da ga ne spoštujejo le prijatelji in znanci temveč, da ga spoštujejo tudi doma.
Končno je čutil, da je enakovreden ženi in v njunem domu enako pomemben kot
ona. Povrnila sta si zaupanje drug v drugega in se odprla drug drugemu. Ponovno
sta se zmogla pogovarjati o stvareh, ki so ju prizadele in si dala obljubo, da
si bosta spoštljivo in ljubeče povedala, kaj ju rani. Svojega odnosa nista
rešila kar tako čez noč. Za to je bilo potrebno več mesecev napornega dela. Včasih
so še vedno prišli težki trenutki, ko sta se morala zaustaviti in obnoviti
obljubo. Morala sta si odpustiti napake iz preteklosti in se drug drugemu
večkrat opravičiti. Ko smo se po naključju srečali pred nekaj tedni, sta
povedala, da sta zelo hvaležna drug drugemu, ker sta si dala možnost rešiti
svoj zakon.
Mag. zakonske in družinske terapije, Nataša Leskovec, Zavod Agape
Zakonska in družinska terapija in
svetovanje
031 554 496
zavod.agape@gmail.com
info@zavod-agape.com
