Kako naj otrokom poveva, da se bova ločila?

Kako naj otrokom poveva, da se bova ločila?

 

Nič jim ne bo omililo bolečine. Pomagajte jim razumeti. Kako sporočiti novico o ločitvi otrokom je eno najpogostejših vprašanj, ki mi ga zastavijo moji klienti. Odgovarjam ne le kot profesionalna zakonska svetovalka; govorim iz svojih lastnih izkušenj, o tem, skozi kaj sem šla in o trpljenju, ki sem ga povzročila svojim otrokom, ko sem sprejela to odločitev. Naredila sem napako, da sem se odločila za ločitev kot rešitev za moje težave v zakonu, zato vem, o čem govorim. K sreči je bil Bog sočuten z menoj in mi je dal možnost, da si premislim, rešim svoj zakon in svojo družino, tako da danes - z absolutno gotovostjo - vem, da obstajajo druge rešitve in da ločitev družine odpira vrata mnogo večjim problemom. (To seveda ne pomeni, da ločitev morda ni preudarna v situacijah, ki vključujejo čustveno zlorabo in/ali fizično nasilje). Domnevam, da me klienti sprašujejo, kako naj novico o ločitvi sporočijo otrokom, zato, ker si želijo, da bi jih »velika novica« prizadela čim manj.  Vprašanje je: kateri bi bil najprimernejši in najmanj boleč način, da bi rekli svojim otrokom: »Otroci uničila vam bova vaše čustveno življenje. Vaše samospoštovanje bo na dnu. Varnost, ki ste jo čutili pred kratkim, se bo spremenila v strah. Raztrgala bova vaše srce. Prišli bodo dnevi, ko si boste resnično želeli umreti. Vendar ne skrbite preveč, ker vas imava še vedno rada in bova vedno tu za vas…« Se vam to sliši preveč pretirano? Ni načina, da bi to olepšali; to je tiho sporočilo groznega dela novic. Kako jim lahko rečeva, da jih imava rada, nato pa ravnava nasprotno, uničiva in se prenehava boriti za najbolj dragoceno stvar, ki zanje obstaja, to je ljubezen med staršema in ostalo razširjeno družino? Kako je mogoče, da otrokom rečeva, da sva imela drug drugega rada do včeraj, in da sva imela »popoln in idealen zakon«, toda z današnjim dnem to ne obstaja več – preprosto se je končalo, ker sva utrujena od boja in sva pustila, da najina ljubezen umre. Vem, da lahko nekaterim ljudem zvenim malodramično, toda žalosti in trpljenja, ki jih otrokom povzročimo z razvezo, ni mogoče opisati z besedami. Brez dvoma; ko je par v krizi, je v krizi celotna družina. Otroci so zelo dovzetni za to čustveno vzdušje, četudi jim skušamo dajati nasprotni vtis. Kljub temu se morata vidva soočiti s problemom in končati krizo – ne zakon. So pari, ki veliko plačajo terapevtom, psihologom, svetovalcem  in gredo celo k duhovnikom po pomoč, da bi jim pomagal o tej temi spregovoriti z otroki, da bi jih pripravili na podelitev te velike novice: »Tvoji starša se bosta razvezala…« - besede, ki jih otrok ne želi slišati. … Ni mogoče, da bi, ne glede na to, kako sladke, privlačne, harmonične in čudežne so naše besede, ublažila plaz žalosti in trpljenja, ki ga polagava v srca teh otrok. Poleg tega, zakaj ne poskušamo rešiti nečesa, kar nasprotuje otrokovim pravicam, kot je pravica do družine in staršev, ki se imajo radi. Zame je  načrtovanje, kako podati to novico, pomanjkanje poguma na strani staršev, ki ne želita prevzeti odgovornosti za svoje otroke. Zavračata svoj del odgovornosti za prekinitev zakonske zveze in družine. In če je odločitev o razvezi že dokončna, kaj mislite bi jim bilo dobro povedati? Morda nekaj takšnega kot » Nehal/a sem se boriti za tvojo mamo/očeta, ker čutim, da ne morem nič več narediti. Pred Bogom sem dal obljubo, ki je ne morem več držati.« Ne vem, res ne vem… Kar vem in kar vas prosim je, da nikoli ne povesta otrokom intimnih podatkov o vajinem odnosu ter da nikoli ne ponižujeta svojega partnerja pred otroki.  Seveda, morate se pogovarjati z njimi, kolikor je le mogoče pošteno, glede na njihovo starost in čustveno zrelost vsakega od njih, hkrati pa obdržite zase vse informacije, ki bi lahko poškodovale njihovo spoštovanje, ugled in občudovanje obeh staršev. Ko se odločita, da se bosta z njimi pogovorila o razvezi, se prepričajta, da jasno razumejo, da vaju strašansko boli, ker jim ne bosta mogla nuditi stabilnega doma, kot si ga zaslužijo in jih prosita za odpuščanje. Povejta jim, da ločitev ni njihova krivda. Povejta jim, da bosta mama in oče vedno njihova starša. Povejta jim, da bo to sprememba, ki bo prinesla žalost, ampak, da se kot starša trudita narediti vse, da bo vse na svojem mestu z največjim mirom in prijaznostjo. In kar je najpomembneje, povejta jim, da je vaša ljubezen do njih večna in brezpogojna. Ko otroci trpijo, ker se soočajo z ločitvijo staršev, lahko izgubijo vpogled v idejo ljubezni, sočutja in Boga. Zato se nikoli ne utrudite in jim ponavljajte, kako jih imate radi, pokažite jim, da jih boste zaščitili. Bolj ko ste v miru kot mati ali oče, lažje bo doseči stabilnost, s katero imajo pravico živeti. Vedno se spominjajte, da ločitev ni zadnja beseda – posebej še, če gre za zakramentalno poroko, ker boste pri tej človeški meji, ki vas pripelje do stavka »Nič več ne morem narediti«, našli – če ga iščete in dovolite, da deluje – Boga, ki nima meja. Luz Ivonne Ream Vir: Aleteia Prevedla mag. Zakonske in družinske terapije, Nataša Leskovec, Zavod Agape.

Naj vas ne bo sram iti na terapijo!

Naj vas ne bo sram iti na terapijo!

Pogovor o naših problemih je lahko ključ, da se jih osvobodimo
Terapija. Ne sedaj, ni pravi čas… Imam preveč odgovornosti…preveč se dogaja trenutno. Toda nikoli ni idealnega časa, nikoli ne moreš reči, da si 100% pripravljen. Strah in negotovost nas vedno spremljajo. V življenju ne moremo računati na « mir v mislih » in takoj, ko si postavimo prednostne naloge, nikoli nimamo dovolj časa.

Dobra sprememba

Ko smo bolni gremo k zdravniku, ker se želimo bolje počutiti. Lahko gremo k različnim specialistom in zapravimo velike vsote denarja, da nam bodo postavili pravo diagnozo. Če naše duševno in čustveno življenje ne deluje popolnoma, če vemo, da nosimo tovor, s katerim komaj upravljamo sami, zakaj se ne borimo zase?

Velja prepričanje, da grejo na terapijo samo ljudje, ki imajo probleme s samim seboj. Toda, kdo nima problemov? Zakaj mislimo, da bi bilo bolje probleme malo odložiti in se z njimi spopadati sami? Zakaj nas skrbi, kaj mislijo drugi? Škoda, da večina od nas ne gleda na terapijo kot na priložnost, da delamo na različnih življenjskih situacijah, da bi postali svobodnejši in srečnejši ljudje.

Lahko se povežem. Običajno sem se sramovala svojih problemov. V svetu, kjer pritiskajo na nas, da moramo uspeti, da moramo biti organizirani in brez napak, kako naj bi pokazala, da sem šibka, zmedena in da potrebujem podporo. Nihče ne želi javno kazati svojih slabosti. Navsezadnje se zdi, da v življenju nisem uspela.

Toda, ko sem se končno odločila za terapijo, sem bila zadovoljna, da sem naredila korak naprej, da nisem obtičala na mestu. Odločila sem se, da želim boljše življenje in da ne želim, da bi bila moja prihodnost odvisna od tega, kar se mi je zgodilo v preteklosti.

Vsi smo šibki

Nisem vedela kako bo – ali me bo govorjenje o mojih izkušnjah drago stalo? Bom zaupala terapevtu? Bom jokala na vsakem srečanju? Tako je bilo, jokala sem, in včasih nisem hotela iti, ker je bilo težko. Morala sem se soočiti z mojo jezo, žalostjo, občutkom izgube, ker nisem imela življenja, o katerem sem sanjala.

Ko vaš svet deluje na določen način, ne želite, da vse razpade. Toda na terapiji ugotovite, da svet sploh ne deluje tako. Zahvaljujoč terapiji, prinašam v svoj svet drugačen red, z drugačnim pogledom, z novimi idejami in upanjem, da ga bom lahko rešila. Nikoli nisem obžalovala svoje odločitve.

Vsak od nas je zlomljen nekje na sredini. Vsi imamo probleme. Tisti, ki o njih ne govorijo na glas, niso brez njih. Ni treba, da prihajamo iz disfunkcionalne družine, da to doživimo. Mnogo ljudi skriva svojo žalost, osamljenost in bolečino pod nasmeškom, luksuzom in fotografijami na Facebooku.

Toda ne bi se smeli pretvarjati, da se ni nič zgodilo, da je normalno, da je tako kot je in da ni razloga, da bi ponovno odpirali stare rane. Moramo govoriti o dejstvu, da ni vse vredu. Odreči se moramo prepričanju, da smo neuničljivi in popolni.

Nismo.

Najboljša naložba

Terapija ne bo spremenila vseh okrog vas. Ne bo spremenila vašega okolja in ne bo spremenila preteklosti. Spremenila bo vas. Spremenila bo vaš pristop, da boste lahko živeli svoje življenje, zato strah nima zadnje besede. Je najboljša stvar, ki jo lahko naredite zase – za vašega zakonca, vaše otroke in vaše prijatelje.

Terapija je naložba, ne še ena težave in nepotrebni strošek. Psiholog vas ne bo popravljal. On ali ona vam bo pomagala slediti poti, ki bo verjetno manj kruta, kot tista, po kateri ste hodili tako dolgo.

Magdalena Rączka

Vir: Aleteia

Prevedla mag. Nataša Leskovec, Zavod Agape.

Zavod Agape

Pogosto slišim pare tarnati, da je njihovo življenje iz dneva v dan enako. Izgubili so željo po iskanju novega, zdolgočaseni so, ker se jim ne dogaja nič posebnega. Počutijo se osamljene in same. Takšna zdolgočasenost lahko vodi v obup in celo v depresijo. Ne počutijo se več žive. Tožijo, da nimajo prijateljev. Nimajo energije, da bi se zanimali za karkoli. Vsi pogovori so skrajno resni, saj je življenje resno.
Pa vendar rešitev je mogoča. Če ste se našli v zgornjem opisu poiščite strokovno pomoč.

Zavod Agape, prijave v terapevtski proces sprejemamo na telefon 031 554 496 ali na elektronski naslov: zavod.agape@gmail.com

Vzgojni bonbonček

Vzgajati otroka je težak izziv, ki zahteva od staršev nemalo ustvarjalnosti, potrpežljivosti in včasih tudi zadnje kapljice energije, ki jo sploh še premoremo. Se je tudi vam že kdaj zgodilo, da vas je vzgoja vašega otroka tako izčrpala, da ste čakali, da končno pride čas za spanje? Enostavno ste si želeli samo "preživeti" dan. To ne pomeni, da ste zaradi tega slabi starši. Nihče ni popoln! Vsi kdaj odpovemo. Pomembno pri vzgoji pa je, da četudi kdaj pademo, da se večinoma trudimo in da se pri vzgoji ne poslužujemo enostavnih prijemov, ki imajo na otroka kratkoročen vpliv. To pa pomeni, da se ne odzivamo reaktivno. Ko želimo spremeniti otrokovo vedenje oz. mu želimo sporočiti, da se z nečem ne strinjamo moramo najprej otroku pokazati, da ga sprejemamo takšnega kot je. Pokazati mu moramo, da ga imamo radi, da nam ni vseeno za njegova občutja. Objamemo ga. Primemo ga za roko. Vzamemo ga v naročje. Ga pobožamo. Ko je otrok pripravljen, da ga poučimo o njegovem vedenju pa to storimo. Nesmiselno je, čeprav je nam to še kako domače, da mu sredi trgovine, ko si je otrok zaželel igračo in histerično kriči, da mu pojasnjujemo zakaj te igrače danes ne bo dobil, mu grozimo, da če ne bo takoj nehal, da nikoli več ne gre z vami v trgovino ali mu sikamo skozi zobe, naj se vendar že pomiri. Pomembno je, da v teh trenutkih zdržimo z otrokovimi čustvi. Jih sprejmemo. In ko bo pripravljen se o njegovem izpadu pogovorimo. Tako bo otrok razumel, da ga imamo radi kljub temu, da njegovo vedenje ni bilo primerno. To pripomore tudi k bolj samozavestnemu oblikovanju otrokove podobe.