Pričakovanja v odnosu

 Pričakovanja v odnosu

 

Ko naš odnos z zakoncem postane nekako utečen, se nam pogosto zgodi, da imamo določena pričakovanja glede tega, kar naj bi naredil/oz. naj ne bi naredil naš partner. Vsekakor so določena pričakovanja povsem utemeljena in na mestu. Prav je, da si porazdelimo hišna opravila, še posebej, če sta oba partnerja zaposlena. Prav tako si morata podeliti skrb za vzgojo otrok. Določena pričakovanja, ki jih imamo do partnerja pa so lahko tudi povsem neupravičena oz. nerealna in prav v povezavi z njimi, se lahko začne odvijati spor. Zgodi se, da kljub temu, da zakonci drug za drugega naredijo mnogo dobrih stvari, včasih, ko opazimo, da kaj ni bilo narejeno tako kot bi moralo biti in to poudarjamo bolj kot je potrebno. Pogosto drugemu skuhajo kavo, pripravijo obrok namesto njega, skrbijo za drugega, kadar je bolan…

Včasih pa se zgodi kaj podobnega, kot je tole. Nekega jutra je mož vstal bolj zgodaj in si pripravljal zajtrk. Predvideval je, da je žena utrujena in da bi danes rada malo dlje počivala, zato je ni budil, čeprav sta običajno ob sobotah zajtrkovala skupaj. Ko je žena malo kasneje vstala in ugotovila, da je mož že pozajtrkoval in zanjo ni pripravil zajtrka, se je razjezila. Zdel se ji je sebičen, ker je mislil le nase. Povrh vsega pa jo je jezilo tudi to, da je imela v hladilniku maso za palačinke, ki naj bi jih spekla to jutro. Žena se je zaradi tega počutila prizadeto in je to jasno pokazala tudi možu z nekaj ponižujočimi besedami.

Morda zveni tale zgodba smešno, pa vendarle se med zakoncema pogosto pojavijo prepiri zaradi takšnih nerazumljivih in neupravičenih pričakovanj. Oba zakonca sta mislila, da delata dobro- mož si je pripravil zajtrk in ni motil žene, da bi si lahko odpočila. V njegovih dejanjih in mislih ni bilo nič slabega. Žena je že prejšnji večer pripravila maso za palačinke, ki naj bi jih zjutraj spekla in s tem poskrbela za zajtrk. Kje se je zalomilo, če sta bila oba dobronamerna? Ker je žena imela določena pričakovanja,  za katere mož ni vedel, je prišlo do spora, ki je bil predvsem nespoštljiv do moža. Če bi se zvečer dogovorila, kako bo potekalo sobotno jutro, najbrž tega prepira ne bi bilo. Žena je pričakovala, da bo mož »bral njene misli« in bo vedel, da jo mora zbuditi in da bosta to jutro jedla palačinke.

Pomembno je, da se zakonca po takšnih prepirih zaradi neizrečenih pričakovanj, zmoreta iskreno pogovoriti. Če bi žena v tem primeru, možu povedala že zvečer, da želi, da zjutraj skupaj zajtrkujeta palačinke, ki jih je pripravila, do prepira in slabe volje ne bi prišlo. Tudi odprtost za pogovor po dogodku, ki nas prizadene pripomore k temu, da par reši spor in se tudi v prihodnje izogne takšnim bolečim dogodkom. Kot cilj za vsak dan, ki ga želimo preživeti v slogi in miru, si lahko prizadevamo, da se o stvareh, ki so nam pomembne pogovarjamo. Če se zavedamo, kaj je drugemu pomembno, mu bomo lažje prišli naproti pri uresničevanju njegovih želja. Če povemo, kaj je pomembno nam, bo zakonec lažje prepoznal, kaj želimo in česa ne.

Zavod za zakonsko in družinsko terapijo Agape,

Mag. Nataša Leskovec

http://www.zavod-agape.com

Odpuščanje v zakonu

 Odpuščanje v zakonu

Uspešnost zakonskega odnosa je pogojena z nenehno rastjo, ki jo pari uresničujejo tako, da drug drugega spodbujajo v potrpežljivosti, ponižnosti, spoštovanju, velikodušnosti in drugih vrednotah, ki se paru zdijo pomembne. Ena izmed pomembnih sestavin odnosa je tudi ta, da partnerja drug drugega sprejemata takšnega kot sta- z njegovimi slabostmi in dobrimi lastnostmi.

Vsak par se na skupni poti sooči prej ali slej z razočaranjem. Ko prva zaljubljenost mine, pademo na realna tla. Stvari, ki so nas v fazi zaljubljenosti najbolj privlačile, ko le ta mine, postanejo moteče in nas privedejo do boleče streznitve. Oseba, ki je v očeh partnerja bila popolna, ljubeča, ki je obljubljala tako rekoč življenje v »pravljici«, sedaj ni več to oz. še huje, ranila nas je. Zato sledi obdobje, ki je lahko zelo boleče. Spoznamo napake svojega partnerja, spoznamo, da naše življenje nikoli ne bo takšno, kot smo si ga predstavljali, spoznamo, da je oseba, s katero smo se poročili pomanjkljiva. Vse to prinese veliko bolečine, s katero se moramo soočiti. To obdobje je kritična prelomnica vsakega odnosa. Nekateri pari na tej točki začnejo razmišljati o ločitvi, ali pa pride do čustvene ločitve, drugi začnejo iskati drugo osebo. Pari v tem obdobju pokažejo temno stran svoje osebnosti in lahko drugega tudi zelo ranijo. Pridemo do točke, ko se ne zavedamo in včasih tudi nočemo zavedati, da naša dejanja povzročajo škodo in to ne le našemu partnerju temveč tudi nam samim. Zakonci, ki se odločijo, da na tej točki odidejo iz odnosa, je usojeno, da v intimnih odnosih ne bodo nikoli dozoreli. Če želimo spoznati svojega zakonca, se moramo odreči idealizirani podobi partnerja. Upreti se moramo skušnjavi, da bi bil zakonec čim bolj podoben nam.

Mogoče je torej ubrati tudi drugo pot in sicer pot, ki nas namesto tega, da se vdamo razočaranju spodbudi k temu, da svojega partnerja prenehamo idealizirati, da sprejmemo, da naš partner ni princ na belem konju, ki bi nam lahko omogočil življenje v pravljici, ki nas spodbudi k temu, da naša zaljubljenost postane bolj stvarna. Pri tem je pomembno, da si prizadevamo, da bi resnično začeli razumevati svojega partnerja v vsej globini in ga začeli imeti radi takšnega kot je. To zahteva tudi to, da si partnerji odpustijo napake, da si priznajo, da so razočarani in da razočaranost presežejo. Ta pot nas vodi do mnogo večje intimnosti, kot smo jo poznali v fazi zaljubljenosti. Odnos v tej novi luči intimnosti dobi povsem nove razsežnosti in predvsem raste v globino. Če si par prizadeva za rast odnosa v luči spoštovanja in ljubezni, se zakonski odnos ne le obnovi ampak nudi tesnejšo povezanost. Ko ga ona ljubi in spoštuje kljub njegovim nenavadnim navadam, smrčanju ali potrebi po ležanju na kavču, potem ko se vrne iz službe. Ko jo on sprejme in ljubi, čeprav vsak dan na umivalniku pušča krtačo za lase polno las, ki jo sprejme kljub nenehnim dolgim telefonskim pogovorom s prijateljico. Takrat začnejo pari poglabljati svoj odnos. Takrat se začnejo spoznavati, se celo nasmehniti svojim razlikam, na katere se včasih tudi spoštljivo opozorijo. Naučijo se pogovarjati o razlikah in iskati kompromise, ki jima omogočajo stopanje po skupni poti. 

Mag. zakonske in družinske terapije, Nataša Leskovec

http://www.zavod-agape.com