Odpuščanje
v zakonu
Uspešnost zakonskega odnosa je pogojena z nenehno rastjo, ki jo pari uresničujejo tako, da drug drugega spodbujajo v potrpežljivosti,
ponižnosti, spoštovanju, velikodušnosti in drugih vrednotah, ki se paru zdijo
pomembne. Ena izmed pomembnih sestavin odnosa je tudi ta, da partnerja drug
drugega sprejemata takšnega kot sta- z njegovimi slabostmi in dobrimi
lastnostmi.
Vsak par se na skupni poti sooči prej ali slej z
razočaranjem. Ko prva zaljubljenost mine, pademo na realna tla. Stvari, ki so
nas v fazi zaljubljenosti najbolj privlačile, ko le ta mine, postanejo moteče in
nas privedejo do boleče streznitve. Oseba, ki je v očeh partnerja bila popolna,
ljubeča, ki je obljubljala tako rekoč življenje v »pravljici«, sedaj ni več to oz.
še huje, ranila nas je. Zato sledi obdobje, ki je lahko zelo boleče. Spoznamo
napake svojega partnerja, spoznamo, da naše življenje nikoli ne bo takšno, kot
smo si ga predstavljali, spoznamo, da je oseba, s katero smo se poročili
pomanjkljiva. Vse to prinese veliko bolečine, s katero se moramo soočiti. To
obdobje je kritična prelomnica vsakega odnosa. Nekateri pari na tej točki
začnejo razmišljati o ločitvi, ali pa pride do čustvene ločitve, drugi začnejo
iskati drugo osebo. Pari v tem obdobju pokažejo temno stran svoje osebnosti in
lahko drugega tudi zelo ranijo. Pridemo do točke, ko se ne zavedamo in včasih
tudi nočemo zavedati, da naša dejanja povzročajo škodo in to ne le našemu
partnerju temveč tudi nam samim. Zakonci, ki se odločijo, da na tej točki odidejo iz
odnosa, je usojeno, da v intimnih odnosih ne bodo nikoli dozoreli. Če želimo
spoznati svojega zakonca, se moramo odreči idealizirani podobi partnerja.
Upreti se moramo skušnjavi, da bi bil zakonec čim bolj podoben nam.
Mogoče je torej ubrati tudi drugo pot in sicer pot, ki
nas namesto tega, da se vdamo razočaranju spodbudi k temu, da svojega
partnerja prenehamo idealizirati, da sprejmemo, da naš partner ni princ na
belem konju, ki bi nam lahko omogočil življenje v pravljici, ki nas spodbudi k temu, da
naša zaljubljenost postane bolj stvarna. Pri tem je pomembno, da si
prizadevamo, da bi resnično začeli razumevati svojega partnerja v vsej globini
in ga začeli imeti radi takšnega kot je. To zahteva tudi to, da si partnerji
odpustijo napake, da si priznajo, da so razočarani in da razočaranost presežejo. Ta
pot nas vodi do mnogo večje intimnosti, kot smo jo poznali v fazi
zaljubljenosti. Odnos v tej novi luči intimnosti dobi povsem nove razsežnosti
in predvsem raste v globino. Če si par prizadeva za rast odnosa v luči
spoštovanja in ljubezni, se zakonski odnos ne le obnovi ampak nudi tesnejšo
povezanost. Ko ga ona ljubi in spoštuje kljub njegovim nenavadnim navadam,
smrčanju ali potrebi po ležanju na kavču, potem ko se vrne iz službe. Ko jo on
sprejme in ljubi, čeprav vsak dan na umivalniku pušča krtačo za lase polno las,
ki jo sprejme kljub nenehnim dolgim telefonskim pogovorom s prijateljico. Takrat začnejo pari
poglabljati svoj odnos. Takrat se začnejo spoznavati, se celo nasmehniti svojim
razlikam, na katere se včasih tudi spoštljivo opozorijo. Naučijo se pogovarjati
o razlikah in iskati kompromise, ki jima omogočajo stopanje po skupni poti.
Mag. zakonske in družinske terapije, Nataša Leskovec
Ni komentarjev:
Objavite komentar