Izguba bližnjega in žalovanje

Izguba bližnjega in žalovanje

V teh dneh, ko se še posebej spominjamo vseh, ki so nam bili v življenju pomembni, je prav, da spregovorimo o izgubi bližnjega in žalovanju. Ko nekoga izgubimo se v polnosti zavemo, kakšno mesto v našem življenju je ta oseba zavzemala. V svojem življenju sem izgubila kar nekaj oseb, ki so mi bile ljube. Če se spomnim drage prijateljice, ki je mnogo prezgodaj zapustila svoje štiri otroke in moža, ki je imela pred seboj pravzaprav še vse življenje, mi še danes pridejo solze v oči, pa čeprav so minila od tega že dobra tri leta. Spet začutim tisto bolečino, ki sem jo čutila v trenutku, ko sem izvedela, da je kar tako, čez noč, pustila v naših srcih veliko praznino. Vsak izmed nas se v življenju prej ali slej sooči s takšno bolečino. Kako se z njo spopasti? Kako jo izžalovati?

Pomembno je, da vemo na kakšen način žalovanje poteka. Žal ne poteka tako, da rečemo, zdajle bom pa en teden jokal, potem pa bo vse to mimo in bom na novo začel svoje življenje. Ne, žalovanje je proces, ki je lahko tudi zelo dolgotrajen. Vsak posameznik žaluje na povsem svoj način. Tu ni pravega in ne pravega žalovanja. Gre za proces, ko se posameznik sooča s posameznimi čutenji, ki so v njem in ki so povezana z osebo, ki jo je ta posameznik izgubil. Prva faza žalovanja je običajno šok. Ko izvemo, da je ljubljena oseba umrla, četudi je bila smrt pričakovana (npr. po bolezni). Takrat lahko žalujoči tega sploh ne dojame, otopi ali pa se sprašuje, kako se je to sploh lahko zgodilo. Naslednja faza pa je zanikanje, ko oseba ne more sprejeti tega in kar pričakuje, da bo pokojni zdaj zdaj vstopil skozi vrata. Včasih drugi ljudje tega ne razumejo, kako je mogoče, da žalujoči še kar pričakuje, da se bo umrli vrnil. Toda tudi to je del procesa. V času žalovanja se pojavijo lahko najrazličnejša čustva. Od jeze do žalosti, strahu… Jeza morda v povezavi z ljudmi, ki bi lahko smrt preprečili; žalost, ker ljubljene osebe ni več; strah, kaj bo sedaj z menoj, kako bom preživel to izgubo, kako naprej …

Pogosto se pojavi tudi občutek krivde. Še posebej, če smo  s pokojno osebo imeli nerazrešene odnose. Takrat lahko postane zelo težko. Mi smo ostali in z nami so ostali občutki krivde. Kaj sedaj? Ljudem, ki se soočajo z občutki krivde, svetujem, da se odpravijo na grob, nesejo tja morda svečo, cvetje in da pokojni osebi povejo vse, česar ji v času, ko je še živela, niso mogli.

Izjemnega pomena pri žalovanju pa je izražanje čustev: da povemo, kako se počutimo; da izrazimo, zakaj se tako počutimo, da povemo, kaj bomo pogrešali; da spregovorimo o svojih strahovih, da izjokamo svoje solze. Žalujočemu ne dajemo napotkov, kako naj se počuti oz. da mu govorimo, kaj naj čuti. Vsak človek žaluje na povsem svoj način in vsa čutenja, ki se mu v tem procesu prebudijo so pomembna in je prav in dobro, da jih izgovori in da jih mi kot sogovorniki sprejmemo. Ko si občutja žalujoči med seboj podelijo, mnogokrat spoznajo, da tako čutijo tudi drugi in da niso sami v tej stiski.

Kako pomemben nam je bližnji in kakšno mesto v našem življenju zavzema, se zavemo, še posebej, ko bližnjega ni več. Po vsaki smrti ostane praznina, ostane bolečina. Sprejetost v tej bolečini je zelo pomembna. Ker je življenje minljivo pa je prav, da se vsak dan tega tudi zavedamo in da živimo življenje tako, kot da je danes naš zadnji dan. Bodimo prijazni in ljubeznivi do drugih. Sprejmimo drugega takšnega kot je in bodimo veseli njegove bližine.

Mag. Nataša Leskovec, Zavod Agape

Zakonska in družinska terapija in svetovanje

031 554 496

zavod.agape@gmail.com