Kako naj naši otroci preživijo počitnice?

Kako naj naši otroci preživijo počitnice?

Jutri bodo naši otroci za cela dva meseca odvrgli šolsko torbo. Ha, verjamem, da so mnogi otroci takšni, da torbo za ta dva meseca dobesedno vržejo v kot in ji do 1. septembra ne namenjajo prav nobene pozornosti. In tako je tudi prav! Sama sem mamica treh šoloobveznih otrok in lahko mi verjamete, da se v teh dneh veselim šolskih počitnic prav tako, kot se jih oni. Vsi skupaj smo hvaležni, da se ta čas, to šolsko leto zaključuje in da si bomo vsi skupaj spočili svoje možgančke.

Ko mi ljudje, kot terapevtki zastavijo vprašanje, ali je prav, da otroci med počitnicami ne ponovijo snovi, ki so jo preteklo leto osvojili, jim vedno znova odgovarjam, da si otroci zaslužijo počitnice in da je ta čas izrednega pomena, da naberejo novih moči. Tudi odrasli v času, ko smo na dopustu ne maramo razmišljati o službi, o delu, ki nas čaka, o tem ali bodo sodelavci svoje delo opravili tako, kot od njih pričakujemo… Ko smo na dopustu, smo na dopustu zato, ker potrebujemo počitek, ker si moramo napolniti baterije za čas, ko se vrnemo nazaj v službo. To je čas, ki ga preživimo z družino; čas, ko se posvetimo drug drugemu in odnosom v družini; čas, ko postorimo stvari, ki jih nismo uspeli narediti v času, ko smo v službi. Morda se lotimo obveznih del v našem stanovanju ali pa v tem času kam odpotujemo, ali pa »pospravljamo« naše odnose, ki so trpeli zaradi naših obveznosti v službi.

Tudi otroci so tekom šolskega leta bili izpostavljeni številnim stresnim situacijam, ki jih morda starši nismo niti opazili. Morda se niso razumeli s sošolci, morda so bili izpostavljeni različnim vrstam nasilja, morda so morali vlagati velike napore, da so dosegli v šoli dobre rezultate, morda niso našli nikogar, ki bi jim v težkih trenutkih ponudil ramo. Vsakodnevne obveznosti v šoli, treningi, glasbena šola in druge dejavnosti otroke izčrpajo, četudi so jim lahko v veliko veselje. Včasih starše skrbi, ker imajo otroci med počitnicami več prostega časa in jim zato ponujajo najrazličnejše možnosti za preživljanje prostega časa (razne organizirane dejavnosti). Kakšna takšna dejavnost seveda ne škodi. Če pa otrokom ponudimo preveč dejavnosti potem otrok nima možnosti, da bi si sploh odpočil in začutil samega sebe. V stalnem tekanju sem in tja izgubi sebe in predvsem stik s seboj. Zato mora nujno imeti dovolj časa, ki ga lahko preživi brez dejavnosti.

Tisto najpomembnejše v času počitnic pa je, da se v tem času znamo ustaviti drug pri drugem, da se zmoremo posvetiti drug drugemu. Otroci, ki so preživeli naporno šolsko leto, ki so bili deležni najrazličnejših stisk v odnosih z vrstniki, učitelji potrebujejo ob sebi starše, ki bodo njihovo stisko v polnosti sprejeli in jo razumeli, saj jim bodo samo na ta način pomagali, da se pripravijo na naslednje šolsko leto. Nepredelana čutenja preteklega leta lahko zaznamujejo tudi prihodnje šolsko leto, zato je prav, da smo starši pripravljeni se o tem pogovarjati, da smo pripravljeni skupaj z otrokom iskati nove in nove rešitve in vedno znova o težkih trenutkih in stresnih situacijah govoriti. To je tudi čas, ko se moramo tudi starši vprašati, kdaj smo otrokom v preteklem šolskem letu nudili pravo oporo, pomoč in razumevanje, kdaj pa otroka morda nismo soočili z njegovim slabim vedenjem, ravnanjem in smo namesto tega krivdo za otrokov neuspeh prevalili na učitelja, sošolce… Prav tako je to čas, ko pregledamo, kaj v tem šolskem letu so otroci uspešno naredili, kje pa bi morda lahko bili boljši, če bi dobili pravo mero spodbude.

Naj bodo te šolske počitnice polne sproščenih, toplih medsebojnih odnosov. Samo, če se potrudimo za medsebojno razumevanje in če so naša dejanja spoštljiva se bomo teh počitnic z veseljem spominjali.

Mag. Nataša Leskovec

http://www.zavod-agape.com

Telefon: 031 554 496

zavod.agape@gmail.com

Pričakovanja v odnosu

 Pričakovanja v odnosu

 

Ko naš odnos z zakoncem postane nekako utečen, se nam pogosto zgodi, da imamo določena pričakovanja glede tega, kar naj bi naredil/oz. naj ne bi naredil naš partner. Vsekakor so določena pričakovanja povsem utemeljena in na mestu. Prav je, da si porazdelimo hišna opravila, še posebej, če sta oba partnerja zaposlena. Prav tako si morata podeliti skrb za vzgojo otrok. Določena pričakovanja, ki jih imamo do partnerja pa so lahko tudi povsem neupravičena oz. nerealna in prav v povezavi z njimi, se lahko začne odvijati spor. Zgodi se, da kljub temu, da zakonci drug za drugega naredijo mnogo dobrih stvari, včasih, ko opazimo, da kaj ni bilo narejeno tako kot bi moralo biti in to poudarjamo bolj kot je potrebno. Pogosto drugemu skuhajo kavo, pripravijo obrok namesto njega, skrbijo za drugega, kadar je bolan…

Včasih pa se zgodi kaj podobnega, kot je tole. Nekega jutra je mož vstal bolj zgodaj in si pripravljal zajtrk. Predvideval je, da je žena utrujena in da bi danes rada malo dlje počivala, zato je ni budil, čeprav sta običajno ob sobotah zajtrkovala skupaj. Ko je žena malo kasneje vstala in ugotovila, da je mož že pozajtrkoval in zanjo ni pripravil zajtrka, se je razjezila. Zdel se ji je sebičen, ker je mislil le nase. Povrh vsega pa jo je jezilo tudi to, da je imela v hladilniku maso za palačinke, ki naj bi jih spekla to jutro. Žena se je zaradi tega počutila prizadeto in je to jasno pokazala tudi možu z nekaj ponižujočimi besedami.

Morda zveni tale zgodba smešno, pa vendarle se med zakoncema pogosto pojavijo prepiri zaradi takšnih nerazumljivih in neupravičenih pričakovanj. Oba zakonca sta mislila, da delata dobro- mož si je pripravil zajtrk in ni motil žene, da bi si lahko odpočila. V njegovih dejanjih in mislih ni bilo nič slabega. Žena je že prejšnji večer pripravila maso za palačinke, ki naj bi jih zjutraj spekla in s tem poskrbela za zajtrk. Kje se je zalomilo, če sta bila oba dobronamerna? Ker je žena imela določena pričakovanja,  za katere mož ni vedel, je prišlo do spora, ki je bil predvsem nespoštljiv do moža. Če bi se zvečer dogovorila, kako bo potekalo sobotno jutro, najbrž tega prepira ne bi bilo. Žena je pričakovala, da bo mož »bral njene misli« in bo vedel, da jo mora zbuditi in da bosta to jutro jedla palačinke.

Pomembno je, da se zakonca po takšnih prepirih zaradi neizrečenih pričakovanj, zmoreta iskreno pogovoriti. Če bi žena v tem primeru, možu povedala že zvečer, da želi, da zjutraj skupaj zajtrkujeta palačinke, ki jih je pripravila, do prepira in slabe volje ne bi prišlo. Tudi odprtost za pogovor po dogodku, ki nas prizadene pripomore k temu, da par reši spor in se tudi v prihodnje izogne takšnim bolečim dogodkom. Kot cilj za vsak dan, ki ga želimo preživeti v slogi in miru, si lahko prizadevamo, da se o stvareh, ki so nam pomembne pogovarjamo. Če se zavedamo, kaj je drugemu pomembno, mu bomo lažje prišli naproti pri uresničevanju njegovih želja. Če povemo, kaj je pomembno nam, bo zakonec lažje prepoznal, kaj želimo in česa ne.

Zavod za zakonsko in družinsko terapijo Agape,

Mag. Nataša Leskovec

http://www.zavod-agape.com

Odpuščanje v zakonu

 Odpuščanje v zakonu

Uspešnost zakonskega odnosa je pogojena z nenehno rastjo, ki jo pari uresničujejo tako, da drug drugega spodbujajo v potrpežljivosti, ponižnosti, spoštovanju, velikodušnosti in drugih vrednotah, ki se paru zdijo pomembne. Ena izmed pomembnih sestavin odnosa je tudi ta, da partnerja drug drugega sprejemata takšnega kot sta- z njegovimi slabostmi in dobrimi lastnostmi.

Vsak par se na skupni poti sooči prej ali slej z razočaranjem. Ko prva zaljubljenost mine, pademo na realna tla. Stvari, ki so nas v fazi zaljubljenosti najbolj privlačile, ko le ta mine, postanejo moteče in nas privedejo do boleče streznitve. Oseba, ki je v očeh partnerja bila popolna, ljubeča, ki je obljubljala tako rekoč življenje v »pravljici«, sedaj ni več to oz. še huje, ranila nas je. Zato sledi obdobje, ki je lahko zelo boleče. Spoznamo napake svojega partnerja, spoznamo, da naše življenje nikoli ne bo takšno, kot smo si ga predstavljali, spoznamo, da je oseba, s katero smo se poročili pomanjkljiva. Vse to prinese veliko bolečine, s katero se moramo soočiti. To obdobje je kritična prelomnica vsakega odnosa. Nekateri pari na tej točki začnejo razmišljati o ločitvi, ali pa pride do čustvene ločitve, drugi začnejo iskati drugo osebo. Pari v tem obdobju pokažejo temno stran svoje osebnosti in lahko drugega tudi zelo ranijo. Pridemo do točke, ko se ne zavedamo in včasih tudi nočemo zavedati, da naša dejanja povzročajo škodo in to ne le našemu partnerju temveč tudi nam samim. Zakonci, ki se odločijo, da na tej točki odidejo iz odnosa, je usojeno, da v intimnih odnosih ne bodo nikoli dozoreli. Če želimo spoznati svojega zakonca, se moramo odreči idealizirani podobi partnerja. Upreti se moramo skušnjavi, da bi bil zakonec čim bolj podoben nam.

Mogoče je torej ubrati tudi drugo pot in sicer pot, ki nas namesto tega, da se vdamo razočaranju spodbudi k temu, da svojega partnerja prenehamo idealizirati, da sprejmemo, da naš partner ni princ na belem konju, ki bi nam lahko omogočil življenje v pravljici, ki nas spodbudi k temu, da naša zaljubljenost postane bolj stvarna. Pri tem je pomembno, da si prizadevamo, da bi resnično začeli razumevati svojega partnerja v vsej globini in ga začeli imeti radi takšnega kot je. To zahteva tudi to, da si partnerji odpustijo napake, da si priznajo, da so razočarani in da razočaranost presežejo. Ta pot nas vodi do mnogo večje intimnosti, kot smo jo poznali v fazi zaljubljenosti. Odnos v tej novi luči intimnosti dobi povsem nove razsežnosti in predvsem raste v globino. Če si par prizadeva za rast odnosa v luči spoštovanja in ljubezni, se zakonski odnos ne le obnovi ampak nudi tesnejšo povezanost. Ko ga ona ljubi in spoštuje kljub njegovim nenavadnim navadam, smrčanju ali potrebi po ležanju na kavču, potem ko se vrne iz službe. Ko jo on sprejme in ljubi, čeprav vsak dan na umivalniku pušča krtačo za lase polno las, ki jo sprejme kljub nenehnim dolgim telefonskim pogovorom s prijateljico. Takrat začnejo pari poglabljati svoj odnos. Takrat se začnejo spoznavati, se celo nasmehniti svojim razlikam, na katere se včasih tudi spoštljivo opozorijo. Naučijo se pogovarjati o razlikah in iskati kompromise, ki jima omogočajo stopanje po skupni poti. 

Mag. zakonske in družinske terapije, Nataša Leskovec

http://www.zavod-agape.com