Samomor - vzdrževanje odprtega dialoga

VZDRŽEVANJE ODPRTEGA DIALOGA

Odprta in iskrena komunikacija v dnevih, mesecih in letih, ki sledijo izgubi zaradi samomora, bo otrokom omogočila nadaljnjo predelavo in oblikovanje pomena smrti. Normalno je, da imajo otroci veliko vprašanj in za majhne otroke je še posebej značilno, da postavljajo ena in ista vprašanja. To ne pomeni, da jim slabo odgovarjate na njihova vprašanja. Smrt je koncept, ki ga težko razumemo, še posebej ga težko razumejo otroci, ki se pred tem še niso soočili z izgubo. Čez čas se bodo njihova vprašanja lahko spremenila in odgovori, ki jim jih boste podali, lahko dobijo nov pomen.

Če se pojavi vprašanje, na katerega ne veste odgovora, ne mislite, da morate dati nek končen odgovor, kot »Vredu je.« »To je zame največja uganka.« Začnite deliti svoje misli, nato povabite otroka, da z vami podeli svoje ideje. Sledi nekaj vprašanj, ki se pogosto pojavijo po smrti zaradi samomora, in predlogi, kako se lahko odzovete. Po potrebi odgovore prilagodite stopnji otrokove zrelosti, če je to potrebno.

Zakaj je to naredila?

Veš, tudi jaz se to sprašujem. Morda ne bomo nikoli imeli odgovora na to vprašanje, zakaj se je mamica ubila. Obstajajo stvari, ki jih vemo. Ni našla upanja, preveč je pila in zaradi tega je najbrž mislila, da noče več živeti.

Kdo bo skrbel zame, če ti umreš?

Vedno bo nekdo skrbel zate. Kdo želiš, da poskrbi zate v primeru, če jaz umrem? Zakaj bi izbral njega? Je kdo, ki ga nočeš, da bi skrbel zate?

S teto in stricem smo naredili načrt. Zelo te imata rada in bi poskrbela zate, če bi se mi kaj zgodilo. Čeprav nikoli ne vemo, kdaj bomo umrli, nameravam živeti še dolgo in poskrbeti zate po svojih najboljših močeh.

Boš tudi ti naredil samomor? Ali bom tudi jaz tako umrl?

Ne nameravam narediti samomora. Če bi razmišljal o tem, bi nekomu o tem povedal in si poiskal pomoč. Če boš kdaj razmišljal o tem, mi lahko poveš (in/ali drugi odrasli osebi) in ti bom pomagal. Se strinjava, da bova oba tako naredila? Če je tvoj brat naredil samomor to ne pomeni, da bova tako storila tudi jaz ali ti, toda pomembno je, da govoriš o tem, če začneš razmišljati o samomoru.

Sem naredil kaj takšnega, da je umrl? Sem jaz kriv?

Nisi odgovoren, da si je vzel življenje, in otrok ni nikoli odgovoren za dejanja starša ali brata, sestre. Včasih lahko čutimo, da je to naša krivda, vendar temu ni tako. Kadar si nekdo vzame življenje, ni za to kriv nihče; pogosto je tako, da je oseba čutila toliko bolečine, da je morala to bolečino ustaviti in edina pot, ki jo je poznala, je bila, da je umrla.

Ali je nisem imel dovolj rad? Me ni imela rada?

Vem, da si imel svojo mamo zelo rad. Na žalost je tako, ko se nekdo ne počuti dobro, ljubezen ni vse, kar potrebuje. Tako kot ljubezen ne more odpraviti gripe, je tvoja mama potrebovala zdravljenje za to, kar jo je prizadelo. Mamica te je imela zelo rada. Veš, da je bil dan, ko si se ti rodil najsrečnejši dan v njenem življenju? Na žalost je mamica trpela zaradi velike čustvene bolečine  in čeprav si ti predstavljal največje veselje v njenem življenju, je bila ta bolečina močnejša od nje in ni videla drugega načina kot smrt, da bi se ji izognila.

Zakaj me je zapustil?

 Če bi tvoj oče jasno razmišljal, te ne bi hotel nikoli zapustiti. Včasih, ko ljudje ne vidijo upanja, se osredotočajo le na to, kako bi končali bolečino, ki jo čutijo. On je čutil veliko bolečine v svojem življenju. Nisi ti tisti, ki ga je oče hotel zapustiti, ampak bolečina.

Kaj naj rečem ljudem, ko me vprašajo, kako je umrl?

Kaj se vi in vaša družina odločite povedati drugim ljudem je zelo osebno. Vadite s svojim otrokom ali najstnikom, kaj lahko odgovorijo in spodbujajte iskren, kratek odgovor. Če želijo odgovoriti na vprašanje je možen naslednji odgovor: »Moj oče je umrl zaradi samomora.« Če že mora odgovoriti na vprašanje, kako se je to zgodilo, je odgovor lahko zelo kratek, kot: »Ustrelil se je.« Če vaš otrok noče odgovoriti na vprašanje v tistem trenutku, lahko reče: »O tem sedajle nočem govoriti.« Še vedno pa se zavedajte, da lahko otrokovi vrstniki preko socialnih medijev izvejo, kaj se je zgodilo in o tem sprašujejo. Modro je imeti pripravljene kratke odgovore, pa tudi odgovore na možna nadaljnja vprašanja.

Kam grejo ljudje, ko umrejo zaradi samomora?

Odgovor na to vprašanje je odvisno od vaših osebnih prepričanj. Nekateri ljudje verjamejo, da ko umreš, greš v nebesa; nekateri verjamejo v reinkarnacijo; nekateri pravijo, da duh živi še naprej; nekateri verjamemo, da je s smrtjo vsega konec. Če odgovarjate v skladu z vašimi prepričanji lahko pomagate otroku, da najde svoj pomen.

Vir: Children, Teens and Suicide Loss, American Foundation for Suicide Prevention. 

Prevedla mag. Zakonske in družinske terapije Nataša Leskovec, Zavod Agape.

Samomor: Pomoč mladim pri spopadanju in zdravljenju

Samomor: Pomoč mladim pri spopadanju in zdravljenju

Ustvarjanje prostora za zdravljenje

Poslušajte brez obsojanja. Ko mladi žalujejo, jim odrasli prehitro svetujejo, dajejo mnenja in obsojajo. Še posebej pri majhnih otrocih, je včasih najboljši odziv, da preprosto ponovimo kar so povedali, tako da vedo, da smo jih slišali (npr. »Resnično pogrešaš svojo mamo, še posebej zjutraj ko se zbudiš.«) Ko vam otroci in najstniki zaupajo in verjamejo, da jim boste prisluhnili in da jih boste razumeli, bodo verjetneje prišli k vam, ko bodo prizadeti ali bodo potrebovali nasvet. Če niso pripravljeni govoriti o tem, kaj doživljajo, jim zagotovite, da ste jim na voljo kadarkoli bodo potrebovali pogovor. Mnoge otroke skrbi, da bo postavljanje vprašanj vznemirilo odrasle. Prepričajte jih, da je vredu če postavijo katero koli vprašanje, ki ga bodo morda imeli, četudi bo to v vas prebudilo čustva.

Zagotavljanje rutine in doslednosti

Po smrti pride do življenjske prelomnice. Poskusite najti načine, da zagotovite otroku varnost in predvidljivost. Razmislite o vzpostavitvi rutine okrog spanja, dejavnosti po šoli (npr. »Domača naloga se naredi do 7. ure.«) ali obrokov.

Dopustite nekaj fleksibilnosti, tako da otroci lahko zaupajo, če potrebujejo nekaj odmora od podane rutine, da bo njihov svet odziven (npr. »Lahko si vzameš odmor in kasneje nadaljuješ z domačo nalogo.«) Najstnikom rutina in meje lahko zagotovijo občutek varnosti, tudi v negotovih časih. Lahko se preizkusijo in se borijo proti tem mejam, vendar večinoma najdejo udobje v spoznanju, da nekoga skrbi za njegovo življenje in da nekoga skrbi zanj.

Naj se odločijo

Smrt lahko povzroči, da se mladi počutijo nemočne, omogočite jim, da sprejmejo odločitve, ki jim bodo omogočile vzpostaviti občutek nadzora. Te izbire so preproste in vsakodnevne (Npr. »Želiš obleči rdečo ali vijolično majico?«) ali pa bolj zapletene, kot je sodelovanje pri spominski slovesnosti ali razvrščanju lastnine, ki je pripadala umrli osebi.

Čeprav boste morda zaradi tega, ker si je nekdo od bližnjih vzel življenje, postali izjemno previdni, je pomembno, da najstnikom  omogočite, da se o nekaterih stvareh odločajo sami. Najstnikovo svobodo uravnavajte z nadzorom in se prepričajte, da prijatelji za katere se odloča ne spodbujajo negativnega vedenja ali da na negativne načine rešujejo probleme. Ne pozabite, da se lahko nekateri najstniki izogibajo žalujočega, ker ne vedo, kako se odzvati na smrt.

Ustvarjanje ritualov okoli praznikov in obletnic

Morda boste želeli zaznamovati pomembne dneve, kot so rojstni dan umrlega, obletnico smrti, tradicionalne počitnice ob materinskem, očetovskem dnevu in počitnice ob koncu leta s spominjanjem osebe, ki je umrla, z nečem posebnim. Te dejavnosti lahko vključujejo obisk groba, odhod na posebno mesto, skupni obrok, prižiganje sveč in izmenjavanje spominov.

Spominjajte se in pogovarjajte se o osebi, ki je umrla

Čeprav je spominjanje pomemben del žalovanja, se temu pogosto izogibamo, če je vzrok smrti samomor. Ne bojte se spregovoriti in se spominjati osebe, ki je umrla in k temu spodbudite tudi ostale družinske člane.

Lahko rečete: »Tvoja mama je oboževala to pesem« ali »Tvoj oče je znal speči najboljšo pico.« S tem otrokom omogočite, da delijo svoja čustva in spomine.

Naj se odločijo izbrati spominke in spomine

Otroci pogosto želijo obdržati predmete, ki so pripadali umrli osebi ali ki so bili pomembni umrli osebi. Razmislite o izdelavi kopij ali fotografij za majhne otroke, da jih lahko prenašajo okrog, ne da bi uničili originale. Namesto, da ugibamo, kateri spominki, obleke ali slike bi bile otroku všeč, jih vprašajmo, katere se zdijo njim pomembne. Če otrok še ne čuti, da bi lahko izbral spominek, jih spravite v škatlo za takrat, ko bo otrok na to pripravljen.

Vzemite si čas za igro in sproščanje

Poskrbite, da bodo otroci deležni odmora od resnega žalovanja in dajte jim priložnost, da se imajo lepo. Če se sami še ne zmorete igrati, prosite sorodnike ali družinske prijatelje, da se igrajo z vašim otrokom. Ko boste zmogli, se pridružite otroku v času rekreacije in ustvarjanja. Ko vas otrok vidi, da se zabavate to lahko otroka pomiri in mu da vedeti, da bo vaša družina vredu.

Tudi najstniki potrebujejo čas za sprostitev, poslušanje glasbe, druženje s prijatelji ali čas zase. Spodbudite jih, da sledijo zunajšolskim dejavnostim, ki so dobre, kot je šport, bend in tako dalje. Te vrste aktivnosti navadno dobijo obroben pomen, vendar je za najstnike pomembno, da se čutijo uspešne v nečem, kar jim je všeč.

Vir: Children, Teens and Suicide Loss, American Foundation for Suicide Prevention. 

Prevedla mag. Zakonske in družinske terapije Nataša Leskovec, Zavod Agape.

Obljuba moji pretepeni in zlorabljeni sosedi

Obljuba moji pretepeni in zlorabljeni sosedi

V njenem življenju ne vidim nič svetlega. Toda Bog vidi več.

Svojo sosedo Sue sem prvič srečala, ko se je moj enoletnik ravno naučil reči besedo “pes” in ga nisem želela razočarati, zato sem se ustavila, ko je Sue peljala na vsakodnevni sprehod svojega bevskajočega Pomeraniana. Sue je bila brez zob, majhna, z brezbarvnimi lasmi in govorila je hitro in pri tem požirala besede. Govorila je tako, da si ji težko sledil, stavkov ni dokončala in preskakovala je iz ene teme na drugo.  Njene zgodbe so bile polne podrobnosti, toda podrobnosti  med seboj niso bile povezane.

Ko bi se srečali na ulici bi se lahko ustavila in govorila z njo o nepomembnih stvareh. Zdelo se mi je, da je vesela, če jo kdo posluša, zato bi se ustavila in z njo govorila, če bi se najini poti križali.

Pred dnevi je zaustavila svoj velik črn kombi, odprla okno in mi pričela pripovedovati zgodbo svojega življenja, kar tam sredi ceste. Nedavno je pobegnila od deset letnega zakona z možem, ki jo je zlorabljal. Vsak dan jo je pretepel, ji izbil večino njenih zob, jo zaklepal v omare in garažo, jo hranil z belim kruhom in ingverjem ale, če ji je sploh kaj dal jesti in jo verbalno zlorabljal do te točke, da je uničila svoj jaz. V pogovoru je povedala tudi o nezdravljenem napredovalnem raku, neplodnosti, ki jo je povzročila travma in o močni notranji krvavitvi.

Povedala mi je, da ji ni povedal, kdaj je umrl njen oče in ni ji dovolil, da bi se udeležila pogreba, vendar je uspela priti do okna in s čopičem napisati: “Moj očka je mrtev L L” , preden bi jo lahko mož ustavil.

To noč sem se petkrat zbudila, zaradi žalosti, ker nisem nikoli naletela na tako skrajno revščino, duševno, fizično in čustveno. Prav tako sem vedela, da nimam ničesar, kar bi ji lahko dala, da bi jo pozdravilo ali ji pomagalo. Toda, moj Bog, kako si želim, da bi ji lahko, kako jo imam rada, mojo sestro.

To noč sem bila jezna sama nase in na Boga zaradi ljubezni v mojem življenju, saj nisem naredila ničesar s čimer bi si jo zaslužila, medtem ko 300 metrov stran živi Lazar, ki bi bil vesel ostankov z moje mize, miru in udobja, ki sta zame običajna. Njeno življenje se zdi popolnoma osamljeno in brez radosti, njena bremena pa se zdijo prevelika, da bi jih lahko razumel njen zlomljen um.

Sue me spominja na sosedovega devetmesečnega otroka, ki se je rodil s toksoplazmo, parazitsko okužbo, zaradi katere je slep, duševno prizadet in uničen od dnevnih bolezenskih napadov. Druga soseda, starejša ženska je jokala, ko je to slišala in mi zaupala, da bi bilo morda najbolje in v olajšanje staršev, če dojenček ne bi dolgo živel – deklica se nima česa veseliti v življenju.

Sram me je, da sem tudi sebe zasačila, da premišljujem o tem tudi glede Sue. Česa se lahko veseli v življenju? Samo še več osamljenosti in zmede in bolečine, medtem, ko se jaz lahko veselim ljubezni in smeha otrok in vnukov.

Toda vsebina življenja ne določa njegove vrednosti. Jezna sem bila na Boga v imenu Sue, ker naj bi bilo življenje dragoceno, toda v njenem življenju ni nič svetlega. Toda Bog vidi več. In tudi ne molči. Povedal mi je že, ko sem se srečala s takšno revščino, kot jo doživlja Sue, da tisti, ki je reven in lačen in žalosten, resnično ima prihodnost in slavo: “Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor lačnim, kajti nasičeni bodo. Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.”

Kristusova obljuba za Sue je zame majhna tolažba. Moja vera ni blizu točke, kjer bi mi golo znanje o Božji ljubezni do trpljenja lahko olajšalo bolečino v prsih, ki jo začutim, ko grem mimo njene hiše. Kar šteje je obljuba, da bo prišel dan, ko bodo Sue-jine solze obrisane.

Anna O'Neil

Vir: Aleteia

Prevedla: mag. Zakonske in družinske terapije, Nataša Leskovec, Zavod Agape.