Obljuba moji pretepeni in zlorabljeni sosedi

Obljuba moji pretepeni in zlorabljeni sosedi

V njenem življenju ne vidim nič svetlega. Toda Bog vidi več.

Svojo sosedo Sue sem prvič srečala, ko se je moj enoletnik ravno naučil reči besedo “pes” in ga nisem želela razočarati, zato sem se ustavila, ko je Sue peljala na vsakodnevni sprehod svojega bevskajočega Pomeraniana. Sue je bila brez zob, majhna, z brezbarvnimi lasmi in govorila je hitro in pri tem požirala besede. Govorila je tako, da si ji težko sledil, stavkov ni dokončala in preskakovala je iz ene teme na drugo.  Njene zgodbe so bile polne podrobnosti, toda podrobnosti  med seboj niso bile povezane.

Ko bi se srečali na ulici bi se lahko ustavila in govorila z njo o nepomembnih stvareh. Zdelo se mi je, da je vesela, če jo kdo posluša, zato bi se ustavila in z njo govorila, če bi se najini poti križali.

Pred dnevi je zaustavila svoj velik črn kombi, odprla okno in mi pričela pripovedovati zgodbo svojega življenja, kar tam sredi ceste. Nedavno je pobegnila od deset letnega zakona z možem, ki jo je zlorabljal. Vsak dan jo je pretepel, ji izbil večino njenih zob, jo zaklepal v omare in garažo, jo hranil z belim kruhom in ingverjem ale, če ji je sploh kaj dal jesti in jo verbalno zlorabljal do te točke, da je uničila svoj jaz. V pogovoru je povedala tudi o nezdravljenem napredovalnem raku, neplodnosti, ki jo je povzročila travma in o močni notranji krvavitvi.

Povedala mi je, da ji ni povedal, kdaj je umrl njen oče in ni ji dovolil, da bi se udeležila pogreba, vendar je uspela priti do okna in s čopičem napisati: “Moj očka je mrtev L L” , preden bi jo lahko mož ustavil.

To noč sem se petkrat zbudila, zaradi žalosti, ker nisem nikoli naletela na tako skrajno revščino, duševno, fizično in čustveno. Prav tako sem vedela, da nimam ničesar, kar bi ji lahko dala, da bi jo pozdravilo ali ji pomagalo. Toda, moj Bog, kako si želim, da bi ji lahko, kako jo imam rada, mojo sestro.

To noč sem bila jezna sama nase in na Boga zaradi ljubezni v mojem življenju, saj nisem naredila ničesar s čimer bi si jo zaslužila, medtem ko 300 metrov stran živi Lazar, ki bi bil vesel ostankov z moje mize, miru in udobja, ki sta zame običajna. Njeno življenje se zdi popolnoma osamljeno in brez radosti, njena bremena pa se zdijo prevelika, da bi jih lahko razumel njen zlomljen um.

Sue me spominja na sosedovega devetmesečnega otroka, ki se je rodil s toksoplazmo, parazitsko okužbo, zaradi katere je slep, duševno prizadet in uničen od dnevnih bolezenskih napadov. Druga soseda, starejša ženska je jokala, ko je to slišala in mi zaupala, da bi bilo morda najbolje in v olajšanje staršev, če dojenček ne bi dolgo živel – deklica se nima česa veseliti v življenju.

Sram me je, da sem tudi sebe zasačila, da premišljujem o tem tudi glede Sue. Česa se lahko veseli v življenju? Samo še več osamljenosti in zmede in bolečine, medtem, ko se jaz lahko veselim ljubezni in smeha otrok in vnukov.

Toda vsebina življenja ne določa njegove vrednosti. Jezna sem bila na Boga v imenu Sue, ker naj bi bilo življenje dragoceno, toda v njenem življenju ni nič svetlega. Toda Bog vidi več. In tudi ne molči. Povedal mi je že, ko sem se srečala s takšno revščino, kot jo doživlja Sue, da tisti, ki je reven in lačen in žalosten, resnično ima prihodnost in slavo: “Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor lačnim, kajti nasičeni bodo. Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.”

Kristusova obljuba za Sue je zame majhna tolažba. Moja vera ni blizu točke, kjer bi mi golo znanje o Božji ljubezni do trpljenja lahko olajšalo bolečino v prsih, ki jo začutim, ko grem mimo njene hiše. Kar šteje je obljuba, da bo prišel dan, ko bodo Sue-jine solze obrisane.

Anna O'Neil

Vir: Aleteia

Prevedla: mag. Zakonske in družinske terapije, Nataša Leskovec, Zavod Agape.