Ko se pari poročijo, to običajno
naredijo z namenom, da bo njihova zakonska zveza trajala do konca življenja, a kljub
temu se veliko parov razveže. Do razveze pride iz najrazličnejših razlogov. Ko
se par razveže je pomembno, da imajo v mislih, da so odgovorni sami zase in za
otroke, ki so bili sad zakonske zveze.
Spoštovanje te odgovornosti, vključuje
več različnih vidikov. Prvič, starši se morajo zavedati “rdeče luči na
semaforju”, kadar se njihovi otroci z razvezo staršev ne spopadajo dobro.
Starši se morajo tudi prilagoditi in se zavedati sprememb, ki prihajajo v odnos
z njihovimi otroki. V veliko primerih se morajo starši prilagoditi novi vlogi
starševstva.
Ko so otroci priča razvezi svojih staršev
lahko izražajo vedenje in čustva, ki se ne nanašajo zgolj na žalost, temveč
občutijo tudi jezo, zmedenost, razdor med staršema, krivdo, strah povezan s
prihodnostjo. Nekateri otroci začnejo nazadovati v šoli. Vse to je precej
normalno. Kdaj pa to vedenje postane problematično? Če otrok kaže ekstremna
čustva (simptome depresije ali anksioznosti, na primer), ki otroku dlje časa
onemogočajo, da bi normalno deloval na akademskem in družbenem področju. V tem
primeru je potrebno sprejeti ukrepe za reševanje tega. Enako velja za otroke,
ki ne želijo več sodelovati v zunajšolskih dejavnostih, zlasti če prekinejo
sodelovanje brez razloga ali opozorila.
Ko otroška čustva in vedenje postanejo
nenadno, neobičajno ali kažejo na skrajnost, je priporočljivo, da se starši po
pomoč obrnejo na družinskega terapevta.
Usklajenost je
ključna
Pomembno je, da starši razumejo vpliv
razveze na celotno družinsko enoto. Starši bi morali razviti skupni akcijski
načrt, da bi ustvarili čim večjo usklajenost. To bi se nanašalo na njihove
urnike in rutino, počitnice, šolske aktivnosti in tako dalje.
Potrpljenje in razumevanje sta
kritičnega pomena, saj otroci pogosto niso opremljeni z veščinami, ki bi jim
pomagale pri spopadanju z največjimi življenjskimi spremembami. Ne glede na
svoje občutke, bi morali starši razmisliti o omejevanju izpostavljanju novim
romantičnim partnerjem, dokler je ločitev še vedno sveža. V idealnem primeru,
bi morala oba starša živeti čim bliže svojim otrokom, da bi omogočili stalno
navezanost in varnost.
Upoštevanje
novih starševskih vlog
Nove starševske vloge lahko vključujejo
tudi svetovalca ali mediatorja. Nekateri starši bodo morali morda prevzeti
vlogo svetovalca in poslušati svoje otroke, ko bodo izražali svoja čustva
povezana z razvezo. Drugi starši bodo morda morali delovati kot družinski
mediator in bodo morali spodbujati pozitivno in močno razmerje med otroki in
razširjenimi družinskimi člani. Ko so vključeni otroci, se morajo razvezani
partnerji zavedati, da konec zakonskega odnosa ne pomeni konec družine.
Starševstvo je vloga, ki smo ji zavezani za celo življenje. Starši se morajo zavedati, da morajo biti
aktivni starši vedno in kadarkoli; ni dovolj, da občutijo krivdo. Starši, ki
občutijo krivdo so popustljivi in uveljavljajo le nekatere meje in sprejemajo
le nekatere posledice za slabo vedenje, ker se počutijo krive zaradi razveze.
Starša morata sodelovati, ter pri gospodinjskih
opravilih in rutini prikazovati čim več doslednosti. Ni prav, da se otroci pri
enem od staršev, s katerim preživijo manj časa, le zabavajo, medtem ko se drugi
starš v primeru s prvim zdi strog. Oba starša bi morala sodelovati pri domačih
nalogah, zunajšolskih dejavnostih in drugih dogodkih, s katerim bi otrokom
prikazala enotnost.
Ločitev ni nikoli lahka – za tistega,
ki ga zadeva. Toda, če starša sodelujeta, se trudita, da sta usklajena in
sodelujeta v korist otroka, je prehod čez te težke čase manj boleč. Starši, ki težko sodelujejo, bi morali
razmisliti o pomoči družinskega terapevta.
Ko so vključeni otroci, se morajo pari
zavedati, da konec zakonske zveze ne pomeni konec družine. Starševsto je za vse
življenje!
Vir: GoodTherapy.org, Mayi Dixion
Vir: GoodTherapy.org, Mayi Dixion
Zakonska in družinska terapija in svetovanje
031 554 496
zavod.agape@gmail.com
http://www.zavod-agape.com
Ni komentarjev:
Objavite komentar