Pet nasvetov, ko žalujete za staršem, ki je prezgodaj umrl

Pet nasvetov, ko žalujete za staršem, ki je prezgodaj umrl

Doživljanje tega ne privoščim nikomur, toda če se je to zgodilo vam, vam ti nasveti lahko pomagajo.

Žalovanje je lahko zloben tat. Poleg izgube nam ljube osebe, nas žalost oropa tudi upanja in veselja, in rani naše duhovno življenje. Ko sem letos spomladi izgubila mamo, sem se naučila, da moram ne glede na moje slabo počutje kakšen dan, vstati in iti naprej. Mame morda ni  tu; toda jaz sem in svoj namen moram izpolniti.

V času žalovanja, sem odkrila pet učinkovitih načinov, kako preprečiti da bi me žalost oropala upanja in veselja:

1.      Plačati tuji osebi, da ti prisluhne

Terapija pogosto dobi slab prizvok. Če priznam, da obiskujem terapevta, bodo ljudje morda mislili, da moja vera ni dovolj močna, da bi se spopadala z življenjem ali še slabše, da sem nora in bi bilo bolje, če se mi izognejo. Ko sem bila mlajša, sem tudi sama tako razmišljala o terapiji. Sedaj verjamem, da je najboljša odločitev, ki sem jo naredila odkar je umrla moja mama, da sem plačala nekomu, da me posluša in mi pomaga, da obvladam močna čustva. Čeprav imam veliko prijateljev, ki me lahko poslušajo, je terapevt izurjen za poslušanje. Je plačan, da posluša.

Moja terapevtska srečanja mi dopuščajo, da izgovorim stvari, ki jih drugim ne bi povedala. Med mnogimi ljudmi, ki jih Kristus pošilja, da bi obogatili naša življenja, je eden najbolj dobrodošlih dobro usposobljen terapevt. Verjamem, da je to, da nekomu plačam, da mi pomaga soočiti se s težkimi občutki, pogumno dejanje ljubezni do sebi. Nepričakovana in prezgodnja izguba starša je groba cesta. Najti nekoga, s katerim se lahko pogovorite brez ovir, bo olajšalo vašo vožnjo.

2.      Potovanje

To poletje sem pomagala spremljati 163 starejših državljanov na 14 dnevnem potovanju po državi. To je bil čas, ko sem videla Božje stvaritve kot Grand Kanjon in čudovite gore v Koloradu. Ko sem izgubila mamo in malo za tem še službo, je Gospod najbrž vedel, da potrebujem počitek od enoličnosti mojega življenja.

Med potovanjem je več časa. Čas  potreben za razmislek o dogodkih in njihovem pomenu v naših življenjih. Na potovanju sem včasih morala delati, hkrati pa sem dobila dragocen čas za razmišljanje, medtem ko sem uživala na krajih kot sta Las Vegas in Hollywood. V sladkih besedah in prijaznih nasmeških starejših članov, sem se spomnila, da je res, mame ni več in da je njena izguba prerezala globoko vez, ki jo lahko pozdravi le On, a je tu še veliko stvari, ki jih moram narediti. Skozi razpoke Velikega kanjona in vrhove Arizonskih gora, sem videla Kristusovo veličastvo. In naučila sem se, da služenje drugim lahko pomaga zdraviti moje rane.

3.      Podpora za otroka

Eden od mojih ciljev v tem letu je bil podpreti otroka iz manj razvite države. Izguba moje mame je eden najbolj srce parajočih dogodkov, s katerim sem se morala soočiti, vendar sem se odločila, da bom med žalovanjem, živela z namenom. Ta odločitev me je spodbudila, da sem podprla Anahijo iz Bolivije, prej kot bi to naredila, če ne bi žalovala. Anahai je bila tega bolj potrebna kot jaz. Celo, ko sem bila na dnu in ko sem se pogovarjala z Anahi, sem pogosto našla način, da sem jo opogumila. In Anahijin nedolžen in svetel pogled na svet je spodbudil mene. To je spet drugi način, kako mi je Bog pomagal ozdraviti moje rane preko tega, da sem pomagala drugim.

4.      Biti prijatelj

Ko sem bila mlada nisem nikoli razmišljala o prijateljstvu. Menila sem, da so prijatelji pomembni, vendar niso bili vredni obsedenosti z njimi. Prosila sem Gospoda, da bi mi poslal ljudi, za katere je želel, da bi bili prisotni v mojem življenju. In sedaj, lahko iskreno povem, da je On odgovoril na moje molitve. Prijatelji, s katerimi Me je blagoslovil so neprecenljivi. Tako med maminim pogrebom in po njem, so moji prijatelji večkrat izkazali Njegovo ljubezen do mene.

In deluje v obe smeri. V tem letu se je poročil najboljši prijatelj in druga dobra prijateljica je rodila prvega otroka. Kljub moji osebni bolečini, sem bila ob teh trenutkih z njimi. Naredila bom nekaj stvari – poslala bom kartico nekega dne ali napisala pismo prijatelju, ki nima veliko časa za klepet in mu tako pokazala, da mislim nanj. Prijateljstva so dobri opomniki da, kljub bolečini, je na svetu še vedno nežnost in prijaznost. Priložnost poslušati prijateljeva vprašanja ali praznovati prijateljeve dosežke me spomni, da ima Bog večji načrt za moje življenje kot jaz. Ali moja bolečina.

5.      Praznovanje rojstnih dni

Rojstni dnevi so zame vedno bili zelo pomembni. V osnovni šoli sem prosila očeta, da mi da denar za nakup piškotov in drugih uslug za zabavo za moje prijatelje. Obožujem pripravo presenečenj za rojstnodnevne zabave za ljudi v mojem življenju. Moja mama je umrla 9. Aprila letos. 2. Oktobra bi dopolnila 54 let. Da bi praznovala mamin rojstni dan, sem igrala njeno najljubšo glasbo, plesala in obiskala njen grob. Pogrešala sem jo. In še vedno včasih čutim njeno navzočnost.

Izguba starša bo včasih prinesla preplavljajoče občutke in nas skušala oropati veselja in upanja. Toda moja mama ne bi želela, da se moje življenje ustavi, ker nje ni več tu. Spodbudila bi me, kot me je prej v življenju: “Živi svoje življenje, dekle!” Žalovanje za mojo mamo, je zame trenutno vsakodnevna resničnost, toda pustiti je treba bolečini, da gre po svoji poti, tako, da v temnih dnevih še vedno sije Njegova luč v mojem življenju.

Aleteia: Nicole Poole

Če ste tudi vi pred kratkim izgubili ljubljeno osebo in si želite pogovora, pomoči pri soočanju s težkimi čustvi, ki vas v teh težkih trenutkih preplavljajo pišite na Zavod Agape ali pa nas pokličite po telefonu. Ne ostajajte sami v težkih trenutkih.

Zakonska in družinska terapevtka mag. Nataša Leskovec

Zakonska in družinska terapija in svetovanje

031 554 496

zavod.agape@gmail.com