Posvojila sva otroka; kako naj
se z njim poveževa?
Majhni otroci se včasih soočajo s težkimi čustvenimi
situacijami, ki jih še ne znajo obvladati. Ker še niso sposobni izraziti svojih
čustev, težka čustva izražajo s svojim vedenjem. Tako se nam staršem še kako
pogosto zgodi, da se soočimo s situacijo, ko se otroci obnašajo zelo
nespoštljivo, neljubeče in predvsem neprimerno. Če se to zgodi na javnem mestu,
je takšno vedenje za starše še toliko bolj nesprejemljivo in vznemirjajoče.
Starši, ki otroka posvojijo ali ga dobijo v
rejništvo, se soočajo z več težavami. Posebej pari, ki se soočajo s tem, da
sami ne bodo nikoli mogli imeti otrok, si želijo, da bi lahko v polnosti živeli
svoje materinstvo in očetovstvo ob posvojenem otroku. Hrepenijo po tem, da bi
čutili, da jim otrok pripada, da je njihov, hrepenijo po tesni povezanosti z
njim, po urah, ki jih bodo skupaj preživljali in uživali v medsebojni bližini.
Vendar pa ti odnosi niso tako enostavni. Otroci se najlažje navežejo na svoje
biološke starše. Če ob njih niso bili sprejeti, če so bili zanemarjeni, če so
doživeli spolno, fizično ali čustveno zlorabo, bili priča nasilju med biološkim
staršema… bodo težko zaupali »novim« staršem. Navezovanje stikov in zdrave povezanosti
med posvojitelji in otrokom bodo oteženi. Posvojitelji si bodo morda želeli, da
vse steče brez problemov in bodo poskušali zbrisati otrokovo preteklost. Toda
otrok ima za seboj odnose, ki morda niso bili zdravi in se bo vedel neprimerno.
Morda bo kričal, morda bo brcal, tepel, žalil… Kako naj posvojitelji
odreagirajo na takšno vedenje? Odrasli običajno skušamo takšno vedenje
prekiniti z: »Nehaj!« »Ne dovolim, da se tako obnašaš.« »Grdo se vedeš!«…
Otrok, še posebej otrok s »čustveno prtljago« iz preteklosti, tega vedenja ne zmore
prekiniti. Čuti veliko stisko, ki ga preplavlja, do te mere, da se ne zmore
umiriti, kaj šele prenehati z neprimernim vedenjem. Če bo odrasli od njega
zahteval, da takoj preneha, bo otrok prejel sporočilo, da ni sprejet, da ni
nikogar, ki bi ob njem lahko vztrajal, da je nevreden pozornosti, biti ljubljen
in biti sprejet ne glede na to, kako se vede. Odrasli mora dovoliti otroku, da
izrazi svoja čustva, četudi so ta čustva takšna, da jih težko sprejme in so
izražena na nam odraslim povsem nesprejemljiv način. Dovoliti mu moramo, da
izrazi to kar čuti. Zato naj odrasli v trenutku takšnega neprimernega vedenja
spodbudi otroka, da kriči še naprej, da izkriči svojo bolečino in mu jo poskuša
ob tem ubesediti. »Zdaj razumem, tako zelo te boli, da kar kričiš; tako zelo si
jezen in besen….« Kasneje, ko bo otrok čustveno bolj dozorel, pa ga starši
spodbujajo, da o svojih čustvih spregovori, jih ubesedi.
Spregovorila sem že o
povezanosti, po kateri hrepenijo starši, ki posvojijo otroka. Posvojitelji
hrepenijo po tem, da bi se z otrokom dobro razumeli, da bi imeli skupne
aktivnosti. V sreči in veselju, ko sprejmejo otroka v svojo družino, so polni
idej, kaj vse bodo skupaj počeli. Otrok pa vsega tega morda ne sprejme ampak se
namesto tega odloči za povsem dolgočasno aktivnost ob kateri se starša ne
znajdeta. Prav v vztrajanju ob otroku, čeprav dela nekaj, kar je za nas povsem
dolgočasno, brez pomena, je bistvenega pomena. Na ta način se vzpostavi
komunikacija med otrokom in posvojiteljema. Morda pravi starši ob njegovih
dejavnosti in aktivnostih niso zdržali, so jih zaradi tega zaničevali,
poniževali ali pa jim zanj sploh ni bilo mar. Seveda to pomeni, da je potrebno
za to, da pri njem zdržimo ogromno časa, energije in predvsem potrpežljivosti.
Ko ga sprejmemo takšnega kot je, z vsem spoštovanjem in ljubeznijo, lahko
premagamo prve ovire na poti vzpostavljanja stikov z otrokom.
Zakonska in družinska terapevtka Nataša
Leskovec
Zakonska in družinska terapija in svetovanje
031 554 496
Ni komentarjev:
Objavite komentar