Skrivnosti spopadanja z otrokovim neprimernim vedenjem

Skrivnosti spopadanja z otrokovim neprimernim vedenjem

Ne glede na to, koliko je star vaš otrok (3,13,23) ga na neki točki lahko preplavijo čustva. Celo mi, zreli odrasli se občasno spopadamo s tem. Odrasli to izražajo s prekomernim pitjem, prenajedanjem, pretiranim nakupovanjem, a še vedno gre za neprimerno vedenje in soočanje s čustvi.

Pred časom sem se pogovarjala z mamico o njenem tri leta starem sinu. Ko sta se nekega dne šla v park igrat je bilo lepo. Oba sta uživala. Toda zvečerilo se je, še malo pa se bi stemnilo, zato je bil čas, da gresta domov. Ko mu je mama povedala, da je čas za odhod, je začel kriliti z rokami in nogami, jokati in kričati: »Ne, ne, ne!« Še vedno se je z njim pogovarjala, ga posadila v voziček in odpeljala domov. Po desetih minutah kričanja (ki so se zdele cela večnost) se je pomiril. Ta deček ima takšne izpade skoraj vsak dan. Mama je zato začela razmišljati o tem: »Ali bi se s situacijo morda lahko spoprijela bolje? Ne kričim, ne sramotim, ga ne kaznujem. Sem nežna, zakaj ne deluje? Je kaj narobe z mojim sinom? Je kaj narobe s tem, kakšna mama sem? Neprimerno vedenje je stresno za starše.

 

Starši morajo najprej spoznati, da neprimerno vedenje ne pomeni, da niso dobri starši.

Najpomembnejši del pri spopadanju z neprimernim vedenje je, da se zavedamo, da otrokovo vedenje ni dokaz, da smo slabi starši. Neprimerno vedenje kaže, da je otrok dosegel skrajno mejo pri spopadanju s težkimi čutenji.  Večinoma je neprimerno vedenje  normalno, starosti primerno izražanje razočaranja, jeze in frustracij. Če skočimo v otrokove čevlje: otrok se je zabaval v parku, bilo je lepo in ne pogreša spanja in hrane. Živi in uživa v tistem trenutku. Ko pride mama  in pove, da bo treba oditi domov, je njegov edini odziv, ki ga lahko da od sebe, da ne bi šel domov, ker se ima tako lepo.  Ne zmore še povedati tega, zato reče le: »Ne, ne, ne!!!« Neprimerno vedenje v tem primeru je zgolj znamenje, da mora še malo zrasti, da se mora naučiti veščin spopadanja s svojimi čustvi, da se mora verbalno še razviti. Otrokovi možgani delajo povsem pravilno, točno tako, kot naj bi delali v takšni situaciji.

 Najboljši način, da se otrok nauči spopadanja s svojimi čustvi je, da vadijo, kako se spopadati s svojimi čustvi.

Želimo si, da se naši otroci sami naučijo spopadati se s svojimi čustvi, da se znajo sami umiriti in poskrbeti za svoje potrebe. Znanost o možganih nam pove, da vsakokrat, ko se otrok znajde v takšni situaciji, da ima možnost učenja, kako se lahko umiri. Ob vsakem neprimernem vedenju imate starši možnost, da »naučite otrokove možgane«  kako se lahko pomiri. Takšna povezava v možganih je vsakokrat močnejša, ko se otrok tega uči.  Starši na ta način pomagajo otroku oblikovati njegove možgane.

Ko želite otroka naučiti, da se sam spopade s svojimi čustvi, se morate najprej vi spopasti s čustvi, ki so vas ob otrokovem vedenju preplavila

Sedaj veste, da so takšni izpadi normalni in da so priložnost, da oblikujete otrokove možgane. Medtem, ko ima vaš otrok izpad neprimernega vedenja, se tudi pri vas vzbudijo določena čustva.  Ker ste otrokov čustveni učitelj je težko biti dober učitelj, če imate mnogo lastnih čustev.

Zato najprej pomirite svoja čustva. Lahko rečete spodnje stavke ali kakšen drug stavek, ki vam bo pomagal v takšni težki situaciji:

»Najin odnos se okrepi, ko pride do takšnega pripetljaja.«

»Z mano deli vsa čustva, ker mi zaupa.«

»Ljudje mi pošiljajo zdajle vso ljubezen, ker se vsi starši srečujejo s tem.«

Kako pa naučiti otroka, da se pomiri? Da mu rečete: »Pomiri se.«, žal ne pomaga. Da ga kaznujete tudi ne, celo še bolj je vznemirjen. 

Govorite njegov jezik – jezik čustvenih možganov

Ko so otroci vznemirjeni se aktivira čustveni del možganov; in ne del, ki je odgovoren za razumevanje verbalnega jezika. Zato otrok težko procesira, kar mu nekdo takrat reče. Otrokovi možgani bolje procesirajo ne verbalna sporočila, kadar so vznemirjeni- kot je prijazen zvok glasu, vaša tiha prisotnost, zaskrbljen izraz na obrazu, da mu ponudite objem- ker je to jezik čustvenih možganov.

Če otroku ponudimo, da na fizični način izrazi sebe, mu to lahko pomaga. »Pokaži mi, kako zelo si vznemirjen (in mu damo papir in barvice):« »Udari z nogo na tla, da mi pokažeš, kako jezen si.«

Ko govorite, recite preproste stvari kot »Aha« »Hmmm« »A tako.« in »Povej mi kaj več«, da ustvarite varen prostor, v katerem bo lahko otrok izrazil čustva, bil viden in razumljen brez sodb. Ni potrebno, da je problem rešen, da se otrok čuti razumljenega. Najpomembneje je, da vi poslušate.

Pogovorite se z njim o njegovih čustvih

Pomagajte otroku pripovedovati zgodbo o tem, kaj ga vznemirja, kar mu pomaga, da bolje obvladuje svoja čustva in poveže obe strani možganov.  Majhnemu otroku pripovedujte zgodbo:« Poskušal si naliti mleko, pa se je polilo po tleh.« »Hotel si se še igrati v parku in nisi hotel, da rečem, da je čas, da greva domov.« Vi ali vaš otrok lahko nariše zgodbo  ali naredi kratko knjigo, ki prikazuje, kaj se je zgodilo in kako se je počutil. Lahko tudi odigrate, kaj se je zgodilo z lastnimi telesi, lutkami, ali z vašimi rokami. Morda boste pri tem lahko celo uporabili humor.

Zaščitite in preusmerite

Če vas skrbi, da se bo vaš otrok poškodoval, ali da bo poškodoval koga drugega, ali kaj uničil, ga morate zaščititi, medtem, ko mu pomagate, da izrazi svoja čustva. Ko poskušate zaščititi, ne bodite obsojajoči. Otrokom moramo dati vedeti, da je vse, kar čutijo v redu, pomagamo jim izraziti njihova čustva na primeren način.

Tukaj je nekaj primerov: »Vem, da si jezen, nisem pripravljen, da me udariš. Lahko potisneš moje roke.« »Grizenje boli, raje skočiva v zrak in poglejva če lahko razbijeva tla.«

Ko se otrok umiri – uro ali dan potem – naj vas ne bo strah spregovoriti z njim o tem, kar se je zgodilo in mu povedati, kakšen je plan za prihodnjič.

Izberite čas, ko boste sproščeni in povezani z otrokom. Povejte mu zgodbo o tem, kar se je zgodilo, brez sramotenja ali obsojanja, in se nato pogovorita, kaj lahko naslednjič oba naredita, da se temu izogneta.  Na primer: »Danes ti je bilo zelo lepo, ko si se igral v parku. Spuščal si se po toboganu, se igral v peskovniku, se gugal. Bil si žalosten, ko sem rekla, da je čas, da greva domov. Kaj lahko narediva, da bo drugič lažje oditi iz parka.« Najprej naj otrok pove, kakšno rešitev vidi. Če ne najde nobene, mu jo ponudite vi. Rešitev je lahko neumna ali resna, ustvarjalna ali razumna. Vaša rešitev bo morda delovala takoj ali pa bo potrebno še nekaj prilagoditev. Bistvo tega procesa je najti rešitev in da otroku sporočimo, da smo na isti strani in da tudi on igra pomembno vlogo pri oblikovanju svojega sveta.

Mag. Nataša Leskovec, Zavod Agape

Zakonska in družinska terapija in svetovanje

031 554 496

zavod.agape@gmail.com