Preprost razlog za neuspeh v zakonu
Socialni
psiholog Eli Finkel ponuja povsem razumljivo razlago, ki jo je enostavno
popraviti.
Ob koncu leta 2016, je revija Times poročala, da se je
stopnja razvez po 40.letih znižala na najnižjo točko in kar je še bolje, glede
na podatke, ki jih je zbral Nacionalni center za raziskovanje družine in porok
na Bowling Green State University, kaže, da stopnja porok narašča. Vse novice
so resnično obetajoče. Vendar je še vedno preveč zakonskih zvez, ki se končajo
z ločitvijo – približno 50% po podatkih CDC – pot bo še dolga.
Ko je Atlantik nedavno objavil intervju z Eli Finkel, ki
je profesor socialne psihologije na univerzi Northwesteren in avtorjem The All or Nothing Marriage, smo pogledali
ali lahko osvetlimo, zakaj veliko parov ne vztraja pri “dokler nas smrt ne loči.”
Če povzamemo Finklovo teorijo, začne vse vreti pri eni
besedi: pričakovanja. Pari, ki se v današnjem času poročajo iščejo Gospoda ali
Gospo Popolno, ki ima vse točke na škatli za označevanje. Ne samo, da je
potrebna fizična in duševna privlačnost, prisoten je tudi pritisk, da mora
imeti pravo službo, pravi dohodek, biti priročen pri delu s kladivom in enako
spreten pri hranjenju otroka, medtem ko pošilja e-pošto svojemu šefu.
Vendar to še ni vse; povrh vsega, mora imeti zakonec
sposobnost, da poskrbi, da se njegov partner počuti izpolnjenega. Kot navaja
Finkl, se je “pričakovanje, da bomo ljubili in cenili svojega zakonca” razvilo
v “pričakovanje, da nam bo naš zakonec pomagal rasti, nam pomagal postati
boljša različica nas samih, bolj verodostojna različica nas samih.” To je težko
za vsak par, ki skuša usklajevati službo, dom, in otroke, za katere je morda
treba skrbeti še ponoči.
Finkl pravi, da v teh časih ni nič nenavadnega slišati
takšne izjave: “Je čudovit mož in ljubeč oče in spoštujem ga, vendar čutim, da
najin odnos nazaduje. Pravi, da se pari pritožujejo: “Čutim, da ne rastem in
nimam volje ostati v zakonu, kjer se bom 30. let počutila nazadujoče.
Povsem iskreno bi moral “čudoviti mož in ljubeči oče”
biti dovolj, da bi vsaka žena razmišljala o tem, da je njen mož dragulj. Vendar
se zdi, da želimo, da nas naš zakonec izpolni na način, ki ni izvedljiv. Kdaj
prevzamemo odgovornost za našo lastno srečo? Ali je prav, da se zanašamo na eno
osebo, da bi nam pomagala rasti ali da potrdi vse, kar počnemo ali kar smo?
Čeprav Finkel gre bolj v podrobnosti in je celoten
intervju vreden branja, omenja predlog glede zakonske zveze, ki ga je potrebno
prebrati:
Želim spodbuditi vse, da razmišljate o tem, kaj iščete v
tem razmerju in se odločite, ali so ta pričakovanja realna v luči tega, kdo
sem, kdo je moj partner, kakšna je najina skupna dinamika? Če je tako, kako
bomo te stvari skupaj dosegli? Ali, kako lahko razlikujemo nekatere od teh vlog,
ki jih igramo v življenju drug drugega in jih oddajamo drugemu članu socialne
mreže?
Finkel povzema ugotovitve študije Elaine Cheung na
univerzi Northwesteren, ki je ugotovila:”Ljudje, ki imajo bolj raznolike družbene
portfelje, to je, večje število ljudi, ki razlikujejo različna čustva, ti
ljudje imajo na splošno višjo – kakovost življenja.” Torej s skrbjo za to, da
je zakonec čustveno zadovoljen, da ne bo več breme ene osebe, bo manj strahov
in zahtev znotraj zakona. Z višjo kvaliteto življenja se bomo počutili bolj
izpopolnjeni, in zato je manj verjetno, da bomo v času večjega stresa prišli do
ločitvenih papirjev.
Torej tu je treba pogledati v našo skupnost. Najti moramo
ramo na kateri se lahko zjočemo, nekoga, s komer se lahko smejemo, in ga
prosimo za pomoč, lahko pa jo tudi ponudimo. Če razmišljamo o preteklih
generacijah, ko je večina žena ostala doma, so ženske pogosto iskale tolažbo in
družbo pri sosedah v podobni situaciji. Seveda so se časi spremenili, toda če
si vzamemo čas, da pogledamo tiste v naši soseski ali v župniji, bi imeli mnogo
prepotrebno podporo pri dnevnem premlevanju, in bi manj verjetno čutili, da nam naš zakonec ni dovolj.
Lahko pa se v življenju obrnemo še na nekoga: Jezusa. Ne
le, da sliši vse naše skrbi in dvome, daje nam vero, da bi premostili težke
čase. Pozna nas, njegova ljubezen je nesporna in na voljo je 24 ur na dan,
sedem dni na teden. Pričakuje, da ga potrebujemo v svojih življenjih in to je
pričakovanje, ki se ga lahko držimo in ga cenimo.
Cerith Gardiner
Vir: Aleteia
Zakonska in družinska terapevtka Nataša
Leskovec
Zakonska in družinska terapija in
svetovanje
031 554 496
Ni komentarjev:
Objavite komentar