Vprašanje, ki bi ga morali zastaviti vsakomur, ki trpi

Vprašanje, ki bi ga morali zastaviti vsakomur, ki trpi

Rak, žalost in trpljenje niso vojna, ki jo je treba osvojiti.

Pred nekaj tedni sem prebral članek v Chicago Tribune o raku; ki govori še posebej o tem, kako bi morali prenehati uporabljati vojaške izraze, ko govorimo o tem. Bil sem vesel, da sem prebral članek, ker je to fenomen, ki sem ga opazoval že leta in ugotovil, da je zaskrbljujoč.

Avtorica, Mary Wisniewski, je pisala o tem, kako se javnost odziva na John McCainovo nedavno raziskavo diagnoze glioblastoma (možganskega tumorja), ki se je osredotočala na to, kako težko je in kako je pogumna. Pojasnjuje, da je njena starejša sestra pred kratkim umrla zaradi te vrste raka, kljub temu, da je bila močna in hrabra, še prej je obžalovala način, kako govorimo o raku.

Sovražim, ko se včasih raka postavlja v takšne vojaške izraze, ki trdijo, da če so ljudje močne osebnosti in če so odločni lahko „zmagajo“. Ni takšne vrste vojna. Niste bolj uspešni, če preživite raka in niste šibkejši, če ga ne.

Zakaj to počnemo – zakaj si predstavljamo, da je rak bitka, ki jo lahko preživijo najboljši bolniki?

Wisnieski domneva, da ko ljudje slišijo, da imajo raka, da ne vedo kaj bi rekli in želijo biti spodbudni. Mislim, da je to delno res, ampak menim, da gre globlje od tega. Menim, da je naš odziv na raka precej podoben odzivu na katerokoli drugo tragedijo: naša empatija ne presega našega čustvenega, primarnega strahu pred trpljenjem iste usode. To lahko vidite, če opazujete, kako se  ljudje na spletu odzivajo, ko se soočajo s tragedijo: nekateri molijo, nekateri izražajo sožalje, ali sprašujejo, kako lahko pomagajo, toda mnogi ljudje analizirajo dogodke ali dejanja in iščejo usodne napake, ki bi lahko preprečile krizo ali celo razlog, da bi krivili tiste, ki trpijo zaradi lastne usode.

 To se dogaja v odgovor na Houstonov neprijeten položaj prav sedaj – polovico člankov hvali neverjetne junake ali krivi Hustončane ( ali njihovo vlado), ker niso izvedli evakuacije. Vsemu temu bi se lahko izognili, če bi storili to ali kaj drugega.

Način, kako se ljudje odzovejo na raka je precej podoben – v resnici sta dve plati istega kovanca. Namesto, da bi našli razloge zakaj, spodbujajo trpečo osebo, naj se močno bori in naj se ne vda. To je misel, ki pomirja, kajne? Ta moč volje bi nas lahko rešila pred rakom. Ampak to ni res.

Resnica je, da je naš primarni strah dejansko zelo razumen. Vemo, da se slabe stvari dogajajo dobrim ljudem – vemo, da se zgodijo brez opozorila in brez odlašanja in da nič ne more spremeniti rezultata. Toda, če si dovolimo resnično verjeti to, bi bili najbrž zaradi strahu preveč paralizirani, da bi šli iz hiše. Zato skušamo biti razumni in se skušamo pomiriti, da se to ne bo zgodilo nam, ker to dobro vemo in se borimo močneje.

Zavračanje možnosti trpljenja je popolnoma razumen odziv na trpljenje. Problem je v tem, da ko zavrnemo možnost lastnega trpljenja, zavračamo tudi tiste, ki trpijo. Kot je dejal papež Benedikt v okrožnici Rešeni v upanju, je to znak krute in nečloveške družbe.

Sprejeti trpljenje „drugega“ pomeni, da to trpljenje prevzamem tako, da postane prav tako moje. Ker je zdaj postalo skupno trpljenje, čeprav je prisotna še ena oseba, je to trpljenje prodrlo v luči ljubezni.

Namesto, da bi poskušali spodbuditi tiste, ki trpijo bodisi zaradi raka ali žalosti zaradi poplav, bi morali poskušati najti način, kako trpeti z njimi. „Kako ti lahko pomagam?“ je dobro vprašanje, a še boljše je „Kako ti lahko pomagam to pretrpeti? Kako ti lahko pokažem, da ne trpiš sam?“ To je težak odziv – veliko težji. Prav tako je veliko boljši in bolj človeški.

Calah Alexander

Vir: Aleteia

Prevod: mag. zakonske in družinske terapije, Nataša Leskovec, Zavod Agape

Zakonska in družinska terapija in svetovanje

031 554 496

zavod.agape@gmail.com