Je tudi vaš otrok deležen ustrahovanja ali druge vrste nasilja v šoli?
Nemalo staršev se vsaj enkrat v času
šolanja svojega otroka sooči s tem, da je njihov otrok izpostavljen neki obliki
medvrstniškega nasilja, pa naj gre tu za zasmehovanje, norčevanje, poniževanje,
fizično ali spolno nasilje. Ko se naenkrat otrok, ki je bil prej vesel, zavzet
učenec začne upirati temu, da bi sploh hodil v šolo ali se zapre vase iz
neznanega razloga ali pa na glas pove, da je žrtev nasilja, se v stiski
znajdemo tudi starši. Kaj narediti, kako ravnati? Ali bo šola imela posluh za
težave našega otroka. Na blogih lahko zasledim različne izkušnje staršev.
Nekateri so reševali težave z velikim posluhom šole, ki je takoj odreagirala.
Spet drugi so imeli s tem težave. Tu pa so še tretji, ki se za svojega otroka
niso postavili in so raje vse skupaj pometli pod preprogo, saj so se bali, kako
bodo izpadli v očeh učiteljev in vodstva šole, pa tudi v očeh staršev, katerih
otroci izvajajo nasilje.
Medvrstniško nasilje predstavlja pereč problem, saj
ustvarja okolje strahu. Negativno vpliva na telesno in duševno počutje otroka. Starši
svojega otroka pošljemo v šolo z zaupanjem, da bo v šoli za varnost in dobro
počutje našega otroka dobro poskrbljeno. Verjamemo in zaupamo, da bodo učitelji
poskrbeli, da bo v šoli vladala pozitivna klima, da se bodo učenci počutili
sprejeti, varni in motivirani za učenje. Učitelji so dolžni preprečevati
nasilje in se spoprijemati s posledicami nasilja. Ustvariti morajo klimo, v
kateri nasilje ni tolerirano in kjer lahko žrtve nasilja poiščejo pomoč pri
odraslih brez strahu pred posmehovanjem in maščevanjem. Pomembno je, da učitelji odreagirajo na
nasilje takoj, da sprejmejo ukrepe, kako se bodo spopadli z nasiljem, ki se je
pojavilo. Po slovenskih šolah pogosto opazimo, da učitelji o nasilju ne vedo
veliko, ga ne prepoznavajo, preprosto ne vedo, kako bi se z njim spopadli in
hkrati ne ustvarjajo klime, ki bi učencem pomagala, da bi se počutili dovolj
varne, da bi o nasilju sploh spregovorili. Zato je vse bolj pomembno, da
vodstvo šole poskrbi za izobraževanja s področja medvrstniškega nasilja, da
otrokom omogoči dovolj varno okolje, da bodo o tem lahko govorili ter da v
sodelovanje pritegne tudi starše, ki so prvi dolžni otroke naučiti, da je
nasilje nesprejemljivo in neprimerno sredstvo za reševanje konfliktov. Problem
se pojavi tudi, če otroci in starši učiteljem poročajo o »manj hudi« obliki
nasilja- kot je npr. zasmehovanje, poniževanje, norčevanje in ki ne pusti
fizičnih posledic. Takšno obliko nasilja učitelji pogosto dojemajo kot manj
resno obliko in ji ne dajejo večje teže. Pri takšnih oblikah so manj
pripravljeni pristopati empatično in z resno namero, da nasilje preprečijo.
Vendar pa so takšne oblike mnogokrat zelo boleče in lahko puščajo težke
psihične posledice. Proti nasilju se je mogoče boriti zelo uspešno, o tem
pričajo marsikatere šole iz tujine (npr. v norveških šolah se je nasilje po
izvajanju dobro načrtovanega in intenzivnega program zmanjšalo kar za
polovico). Kaj lahko naredimo v slovenskih šolah? Je mogoče izvajati takšne
programe? Seveda, če se pokaže nekaj volje. Programi za boj proti nasilju
morajo zaobjeti vso šolsko populacijo. Učence je potrebno ozaveščati o tem, kaj
nasilje je in jasno pokazati, da je vsako nasilje nesprejemljivo. V takšne
programe pa morajo biti vključeni tudi učitelji, vodstvo šole, šolski
svetovalni delavci in drugi zaposleni na šoli, kot seveda tudi starši. Celostni
programi proti nasilju so praviloma najboljši, saj vključujejo izobraževanje
vseh udeležencev, ki so v to problematiko vključeni.
Kaj lahko naredimo starši?
Ko odkrijete, da je vaš otrok žrtev nasilja, vas bodo
preplavljala različna čustva: od jeze do strahu in žalosti. Takšni odzivi in
čustva so naravni za starše, ki si želijo, da bi se njihov otrok počutil
varnega in ljubljenega. Da bi lahko pri soočanju z nasiljem pomagali svojemu
otroku, je pomembno, da prepoznate čustva, s katerimi se soočate in da naredite
plan, kako boste pomagali svojemu otroku.
1.
Pogovorite
se z otrokom.
Ko prvič spregovorite o nasilju prisluhnite otroku in se
vzdržite obsojanja ter zagotovite otroku varen podporen kraj, kjer se lahko vaš
otrok sooči s svojimi čustvi. Morda otrok ne bo želel takoj spregovoriti, ker
se spopada s težkimi čustvi in se morda
počuti ne-varnega, prestrašenega, ranljivega, jeznega ali žalostnega. Ko začne
pripovedovati pa le poslušajte in se vzdržite kakršnih koli komentarjev.
Pomembno je, da izvemo čim več o nasilju, ki ga otrok prestaja: koliko časa že
traja, kdo vse je vključen… Spodbudite otroka, da govori in mu povejte, da v
tem težkem položaju ni sam. Prepričajte se, da otrok ve:
1.
Da
to ni njegova krivda. Naj ne krivi sebe.
2.
Da
ni sam. Da ste tu, da mu pomagate.
3.
Da
je odgovornost odraslih, da ustavijo nasilje.
4.
Nasilje
ni nikoli sprejemljivo in da ima pravico, da se počuti varnega.
5.
Da
si nihče ne zasluži, da so drugi do njega nasilni.
6.
Da
si zasluži, da se drugi do njega vedejo spoštljivo.
7.
Da
ima pravico, da se v šoli počuti varnega.
Naslednji korak, ki ga morate narediti kot starši, ki ste
odgovorni za dobro počutje vašega otroka je, da se povežete s šolo.
Z učiteljico se pogovorite o tem, kaj se je zgodilo. Povejte
ji, kdo je nasilen, kaj se je zgodilo in za kakšno obliko nasilja gre, kje je
do nasilja prišlo… Vprašajte, kaj bodo naredili, da se bo vaš otrok počutil
varnega v šoli. Shranite zapis, kaj se je zgodilo na srečanju vključno z imeni
in datumi. Povejte, kako ta situacija vpliva na vašega otroke: - noče v šolo;
ga je strah, da bo prizadet; toži, da ga boli trebuh, glava…; se je pojavilo
neko novo vedenje, ki je rezultat nasilja. Pozanimajte se, ali ima šola kakšna
posebna pravila v primeru nasilja in jih prosite naj vam dajo kopijo le tega.
Vprašajte, kaj bo šola naredila, da bo vaš otrok varen v šoli, na avtobusu in
tako dalje. Če pa se zadeva kljub vašemu prizadevanju, da bi sodelovanje
obrodilo sadove, in če se simptomi vašega otroka stopnjujejo je potrebno iskati
pomoč pri vodstvu šole.
Tako kot vse bolj sprejemamo ničelno toleranco do nasilja
v družini, si moramo prizadevati za to tudi izven naših družin. Nasilje nikoli
ni pravi način za reševanje problemov: ne v odnosu med partnerjema, ne pri
vzgoji otrok, ne na delovnem mestu kot tudi ne v izobraževalnih ustanovam. Da
se borimo proti nasilju je naša dolžnost in naša pravica.
Zakonska in družinska terapevtka mag. Nataša
Leskovec
Zakonska in družinska terapija in
svetovanje
031 554 496
Ni komentarjev:
Objavite komentar