Kako poučiti otroka, da je v redu, da je le človek

Kako poučiti otroka, da je v redu, da je le človek

Začne se s spoznanjem, da celo otroci potrebujejo nekaj milosti.

V zadnjem času se trudim, da opazujem svoje otroke potem, ko jih prosim, da kakšno stvar postorijo. Sem zelo napeta in hitro se vznemirim, zato opuščam opravke in odidem stran, kar seveda ni dobro. Stalno pozabljam, da se otroci naučijo odgovornosti tako, da jih imamo za odgovorne.

Ker dobro vem, kako je, če takoj pozabiš, kaj si delal, nočem biti glede tega sitna. Dovolim jim »eno pošteno opozorilo« preden sledijo posledice- vendar sem precej stroga glede omejevanja na eno svarilo, tako da nimam navade sitnariti ali prositi.

Včeraj sem prosila hčerko Charlotte, naj pospravi oblačila, preden začne brati knjigo. Rekla je da bo, zapustila sem sobo in odnesla pospraviti svoja oblačila. Ko sem se vrnila, so bila oblačila še vedno na mizi, Charlotte pa ni bilo nikjer.

Bila je v svoji sobi in brala. Pozabila je odnesti oblačila, vendar se je opravičila in rekla, da bo to naredila takoj. Zadovoljna, da bo hči opravila, kar sva se dogovorili sem odšla v kuhinjo pripraviti večerjo. Med lupljenjem krompirja sem brala članek iz revije Creativ Child (Ustvarjalen otrok) z naslovom: »Kaznovanje otrok, ker so samo ljudje«, ki opisuje razlike med standardi, ki veljajo za otroke in standardi s katerimi se srečujemo.

Ne projicirajte slabega razpoloženja. Naučite se spopadati s svojimi frustracijami, jezo, strahom, žalostjo ali razočaranjem. Ne bodite nesramni z njimi. Vsi potrebujemo visoke standarde in veste kaj še potrebujemo ? Malo milosti. Vi veste bolje, toda včasih imate slab dan in rečete kaj neprijaznega ali zaloputnete vrata, ali kričite na otroke.

Nismo roboti. Včasih je življenje preprosto težko in potrebujemo odmor, ne oštevanja. Potrebujemo objem in ne prezirljivega pogleda. Vemo, da nismo ravnali prav, toda preživljamo težke čase. Potrebujemo le milost. Enako velja za naše otroke.

S tem se globoko strinjam. Moji otroci so premalo dosledni, ker sem jaz premalo dosledna in kričijo drug na drugega, ker jaz kričim na njih. Poskušam se spremeniti, ko se zavem svojih pomanjkljivosti, jih izpostavim  in se opravičim. Težko jim postavljam enake kriterije, ki jih niti sama ne morem izpolniti – kar tudi za njih ni dobro.

Pravzaprav celih 12 let odkar sem mama odkrivam, kako slabo sem pripravljena na to, da bi svoje otroke naučila lepega obnašanja, saj se močno zavedam lastnih pomanjkljivosti. 

Počutila sem se precej čemerno, ko sem šla mimo mize, kjer so bila še vedno položena oblačila, nedotaknjena. Vstala sem in poklicala Charlotte, vendar nisem dobila odgovora. Zbirajoč moč, da bodo sledile nevarne posledice za neubogljivost, sem šla po hodniku do sobe in sunkovito odprla vrata. Sedela je na postelji, obrnjena proti steni. Videla sem, kako je imela povešena ramena in to me je ustavilo in globoko sem zajela sapo. “Chars?” sem rekla tiho in z nežnim tonom. “Si vredu?”

Obrnila se je z obrazom, na katerem so bili sledovi solz, proti meni in krčevito zajokala:“Neeeeee!“

Ni bila dobro. Njena najboljša prijateljica se je prejšnji vikend odselila in njena druga najboljša prijateljica je odpotovala iz države. Naslednji teden bo  šla v novo šolo in zaradi tega se je vznemirila.

Seveda ni rekla nič od tega. Rekla je le: „Težko poletje je za menoj in to me je prizadelo.“ Toda vedela sem, kaj je mislila. In vedela sem, da prav sedaj potrebuje nekaj milosti  in ne svobodne vladavine.

„Vem, draga moja deklica“, sem začela. „Zakaj se ne usedeva in mi povej o tem in lahko prebereva zgodbo?“ Pogledala me je in se nasmehnila. „Ampak najprej pospraviva tale oblačila“, sem zaključila.

Prikimala je in skočila, da bi mi pomagala zložiti obleke…še prej pa se je obrnila k meni in rekla: “Mami, oprosti, ker jih nisem pospravila takoj, ko si mi rekla. Hvala, ker mi pomagaš in ker nisi jezna.”

Pogledala sem jo v resen, prijazen obraz in spoznala, da se je to dobro naučila od mene. Vedno sem mislila, da je bilo malce patetično, da se razjezim in nato opravičujem otrokom – navsezadnje sem odrasla! Tako bi morala ravnati”

Ampak to ni čisto res. Sem samo človek. In ko priznam, da naredim nekaj narobe in se opravičim, ne le da učim svoje otroke, da so ljudje in da ljudje delamo napake, dokler te lastne napake ne poskušam popraviti – učim jih tudi, da je del človeške narave, da odpušča drugim in pomaga drugim, da drugič poskušajo narediti bolje.

Calah Alexander

Vir: Aleteia

Prevod: mag. zakonske in družinske terapije, Nataša Leskovec, Zavod Agape