Vsi moramo biti
pozorni na znake in nekaj narediti glede tega.
Vsakih 40 sekund nekje na svetu umre nekdo zaradi
samomora. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) je samomor drugi
najpogostejši vzrok smrti med mladimi v starosti med 15 in 29. letom, in velja
prepričanje, da na vsakega odraslega, ki naredi samomor, 20 ljudi poskuša
narediti samomor. SZO je na podlagi statističnih podatkov sklenila, da je
samomor med vodilnimi vzroki za smrt v bogatih državah. Prav tako so pokazali,
da si življenje vzame več moških kot žensk: trije moški na eno žensko.
Kljub temu ženske večkrat poskušajo narediti samomor: 67%
poskusov samomora naredijo ženske, medtem ko v 33% poskušajo narediti samomor
moški. Glede na starost, starejši
pogosteje naredijo samomor, toda mladi ljudje pogosteje poskušajo končati svoje
življenje.
Kljub tem zaskrbljujočim številkam, se o tej temi govori
le malo. Mnogi verjamejo, da ni dobro, da se o tem govori, saj bi namesto, da
bi zmanjšali število samomorov, bi s tem, ko bi tej temi dajali preveč pozornosti lahko
spodbudili ljudi k temu nesrečnemu dejanju.
Vendar pa je, ne govoriti o tem še slabše, saj večina
ljudi s samomorilnimi mislimi nima nikogar, s komer bi lahko o tem odprto
govorila, govorjenje o tem, pa bi jim pomagalo, da preučijo druge rešitve za
svoje probleme, kar bi jih spodbudilo, da bi ponovno pretehtali svoje
odločitve.
Samomorilno vedenje je motnja z več vzroki, Kaže se pri ljudeh, ki so globoko nesrečni –
ki verjetno gredo skozi obdobje anksioznosti, depresije ali obupa – in ki
verjamejo, da ni druge rešitve.
Na to vedenje vplivajo različni faktorji, kot so hude
bolezni, psihiatrični problemi, socialni in družinski problemi (ločitev,
osamljenost, izguba službe in tako dalje).
Posledično ne smemo verjeti, da imajo samomorilne misli
samo ljudje z duševnimi boleznimi.
V večini primerov, bodo ljudje, ki imajo samomorilne
misli kazali znake te namere. Govorili bodo stavke kot: “Ne zmorem več” ali
“Hočem umreti”. Zato je nujno nameniti pozornost takšnemu govorjenju in
opozorilnim znakom, ker samomor lahko preprečimo.
Ljudi, ki kažejo znake samomorilnega vedenja, se ne sme
prezreti; namesto tega bi jih morali usmeriti v zdravstveno in psihološko
oskrbo.
Ob upoštevanju tega ozadja, je nujno treba poudariti, da
imamo pri roki pomemben instrument za boj proti samomoru in za preprečevanje
samomora: vero.
V študiji, objavljeni leta 2004 v reviji American Journal
of Psychiatry, je raziskava ljudi, ki trpijo zaradi depresije, pokazala da
moški in ženske brez kakršnekoli verske pripadnosti v povprečju poskušajo
večkrat narediti samomor. Študija je pokazala tudi, da imajo ljudje brez vere
manj moralnih ugovorov glede samomora in manj razlogov za življenje in več
kompulzivnega in agresivnega vedenja. Na podlagi teh ugotovitev, je študija zaključila,
da je pripadnost veri lahko dejavnik, ki ščiti pred poskusom samomora ali
uspešnim samomorom. Zato lahko povzamemo dva zaključka:
1. Pomembno je, da
ne zanemarimo, ampak z ljubeznijo pomagamo tistim, ki prosijo za pomoč in
nameravajo narediti samomor. Poleg tega je naloga duhovnikov in zdravstvenih
delavcev, da potrpežljivo pomagajo tistemu, ki jih išče in da se pogovarjajo o
njihovi želji po samomoru in jim poskušajo premagati to nezdravo željo; da
podpirajo tiste, ki so sami, da se ne vdajo teži življenjskih težav.
2. V sekulariziranem svetu, kot je naš,
postaja nujno, da ljudi spominjamo na resnične moralne vrednote, ki nas učijo,
da je samomor, objektivno resen greh. Vendar s subjektivnega vidika, nihče ne
more reči, kdo bo rešen in kdo bo obsojen, saj Božja pravičnost in milost
presegata naše razumevanje in je težko poznati subjektivno stanje osebe, ki
lahko ublaži krivdo zaradi tako strašnega dejanja (Glejte Kkc 2280-2283).
Nujno je govoriti o samomoru – ne da bi ga spodbujali
(seveda) ampak z namenom, da bi se borili proti njem z vsemi pravnimi sredstvi
v teoriji in v praksi. Danes in vedno.
Vir: Aleteia
Prevedla mag. Zakonske in družinske terapije, Nataša Leskovec, Zavod Agape.
Ni komentarjev:
Objavite komentar