Reševanje konfliktov v ljubezni in spoštovanju?

Reševanje konfliktov v ljubezni in spoštovanju?

Moje besede in dejanja imajo velik vpliv na to, kako se počuti moj partner. Prizadevanje, da naredim za drugega vse, kar je v moji moči, je del poročne zaobljube. Kot zakonci si moramo dosledno in iskreno prizadevati, da na prvo mesto postavljamo srečo svojega življenjskega sopotnika. Dobra komunikacija med zakoncema potrebuje le malo vaje, ker jo prav vsi obvladamo. Enaka je namreč komunikaciji s tujci. A nanjo pogosto pozabimo, ko se pogovarjamo s svojim partnerjem. Od nas zahteva le to, da s partnerjem govorimo ljubeče in z enako mero spoštovanja kot z neko tretjo osebo.

Ena izmed najpogostejših pritožb, ki jih slišim od svojih klientov (še posebej žensk) je: »Noče se pogovarjati z mano.«  »Ne morem ga pripraviti do tega, da bi se mi odprl.« »Ni pomembno, kaj naredim,  iz njega ne spravim več kot eno besedo. Včasih pa ne dobim niti tega.«  Ena največjih potreb vsake žene je pogovor. Žena se želi pogovarjati o svojih težavah z namenom, da bi jih rešila. Če do rešitve ne pride, se bo vedno znova vračala k težavi in jo skušala razrešiti. Mož pa bo na ta pogovor že pozabil ali celo predlagal, da problem/dogodek pometeta pod preprogo in o njem ne razpravljata več.

Žene rade povedo, da so bili njihovi možje pred poroko odprti in so se radi pogovarjali. Kaj se je torej zgodilo? Pred poroko se moški trudi, da najde žensko svojih sanj. Ko svoje sanje doseže nima več potrebe, da bi govoril o sebi in bil odprt. Veliko bolj kot to potrebuje, da se druži s svojo ženo, da skupaj z njo uživa pri delu, hobiju… Možje ženino potrebo po pogovoru pogosto razumejo kot zasliševanje, vohljanje, zastavljanje nepotrebnih vprašanj. Medtem ko žena to počne zato, ker se želi možu približati, se z njim povezati in mu sporočiti, da ji je nadvse pomemben. Če mož ženino potrebo zavrne, se bo žena počutila neljubljeno. Nasprotno pa, če se mož na ženino potrebo po pogovoru odzove s pripravljenostjo prisluhniti ženi in sodelovati pri reševanju problema, se bo žena počutila ljubljeno in željeno. In kar je najbolj pomembno, bo svojega moža zaradi njegove pripravljenosti za pogovor, spoštovala.

Možje morajo iti preko samega sebe, preko svojih lastnih potreb, saj pogovor zanje ni prvotnega pomena. Kot smo že rekli, jim veliko več pomeni, da je žena spoštljiva in da se z njim druži z ramo ob rami. To pa mu pokaže tako, da si (še posebej, če že imata otroke) vzame čas, odloži gospodinjska opravila, za nekaj časa, da na stran vzgojo otrok in se pridruži možu pri delu, ki ga veseli. To pomeni, da si z njim ogleda filmsko uspešnico, ki je izšla nedavno, da ga opazuje kako popravlja avto, da se mu pridruži pri ogledu nogometne tekme in tako dalje. Potrebno je poudariti, da naj se žena druži ob možu v tišini. Za ženo to ni nekaj naravnega, saj jo običajno čakajo gospodinjska opravila, likanje perila, pomoč otrokom pri učenju in domačih nalogah in še kaj. Običajno se ženam zdijo takšne dejavnosti tratenje njihovega časa in se na moževo povabilo, da bi zgolj bile tam ob njem, z ramo ob rabi, odzovejo negativno. Vendar pa se splača potruditi in darovati ta dragoceni čas, saj žena možu s tem pokaže, da ga spoštuje. In če se mož počuti spoštovanega bo njegova pripravljenost za pogovor večja.

Verjetno se vam je že večkrat pripetilo, da vam je pred reševanjem pogovora začelo močno biti srce, začeli ste se potiti in zadrževati dih. Celotno telo je bilo obremenjeno, preplavljala so vas močna čustva. Kako je ob vsem tem mogoče spoštljivo in ljubeče rešiti prepir? Vsekakor je potrebno, da se naše telo in čustva najprej nekoliko umirijo. Če kateri izmed partnerjev začuti, da se ne bo zmogel spoštljivo in ljubeče odzvati, naj prosi partnerja, da pogovor nadaljujeta kasneje. Zelo pomembno je namreč, na kakšen način se pogovor začne odvijati. Če pogovor začnemo z odprtostjo, prijaznostjo in željo, da spor rešimo, bo uspeh bistveno večji, kot če ga začnemo s sovražnostjo, kritiko in prezirom.

Nihče ne mara težkih pogovorov, a včasih so posledice tega, da nočemo poslušati ali govoriti o vznemirjajočih okoliščinah, bistveno bolj boleče in uničujoče, kot to, da razpravljamo o težkih temah. Kadar se konča pogovor tako, da eden ali celo oba partnerja pogovora ne želita več nadaljevati, ostaneta vsak zase z občutki jeze in razočaranja. Zmanjša pa se tudi pripravljenost za nadaljevanje pogovora v prihodnosti. V ljubezni in spoštovanju pa je mogoče premagati tudi nestrinjanja, ki se sicer zdijo nerešljiva.

Mag. Nataša Leskovec