Martamarijinih pet dni življenja je bila himna ljubezni

Martamarijinih 5 dni življenja je bila himna ljubezni

Osebno pričevanje o paru, ki je zavrnil splav in sprejel otroka, vedoč, da bo umrl.

Danes imam čast in privilegij, da vam povem zgodbo o Immi in Giacintu, poročenemu paru, kateremu se moram zahvaliti, da sta z menoj delila svoje pričevanje o Martamariji, njihovi dojenčici, ki je živela “le” pet dni po svojem rojstvu. Ta “le” je bil v resnici nepričakovana, obilna milost, v primerjavi z zdravnikovo nesrečno prognozo. Toda pojdimo po vrsti.

Immino zgodbo sem spoznala preko njene  prijateljce Titti, mlade mame, ki je zavrnila terapevtski splav, da bi rodila Benedeto, čeprav je bila njena bolezen nezdružljiva z življenjem. Benedetta je živela le nekaj ur in je bila rojena v okrožju Comfort Care v bolnišnici Villa Betania v Neaplju v Italiji. Povedala sem vam njeno čudovito zgodbo o “popolnem veselju”, kot je to ona opisala. Tako sem spoznala Immo, kateri sem zelo hvaležna, da je sprejela ta intervju z veliko topline in navdušenjem, čeprav se zdi, da je “intervju” napačna beseda za to. Ker gre v resnici za pričevanje, kristalna voda, ki teče in hrani nerodovitno in suho prst, ki je pogosto naše srce. Besede, ki mi jih je posredovala Imma so potovale s tako toplino z njenega konca telefonske linije do moje, da sva postali pravi prijateljici in nisva bili več tujki.

 

Draga Imma, hvala za vašo odprtost. Povejte mi, kako ste ugotovili, da je deklica, ki ste jo nosili pod srcem, trpela zaradi bolezni, ki je bila „nezdružljiva z življenjem"?

Leta 2013, eno leto po rojstvu prvega otroka, ki je prišel po več splavih, sem ponovno zanosila. Bila sem zelo vesela in prvi dnevi nosečnosti so bili veliko bolj mirni kot v prvi nosečnosti. Pri 12 tednih, 24. julija, je zdravnik med pregledom z ultrazvokom ugotovil, da je nekaj narobe. Otroka je prizadela acranija, bolezen, ki je nezdružljiva z življenjem, ker ne omogoča popolnega razvoja lobanjskega oboda. Obstajala je velika verjetnost, da se bo nosečnost končala pred rokom in ginekolog je dodal, da v teh primerih običajno opravijo terapevtski splav. To je rekel s potrtim, žalostnim izrazom, saj je poznal zgodbo o našem trpljenju in tudi zanj to ni bilo lahko. Ko sem prišla domov sem vse povedala možu in nato rekla: »Giacinto, noseča sem bila prej in še vedno sem noseča.«

Kaj sta se z Giacintom odločila? Ali sta premišljevala o možnosti terapevtskega splava?

Ne nikoli nisva premišljevala o splavu. Nikoli. Gospoda sva prosila za dar otroka in to je bilo dovolj. Vedel je kdaj dati življenje in kdaj ga vzeti. Bila sem mama in nisem si mogla zamisliti, da bi ubila svojega otroka. Srce moje hčere je bilo. Po dveh dneh sva skupaj šla do zdravnika in mu povedala najino odločitev, da nosečnosti ne bom prekinila. Moj mož je bil zelo zaskrbljen za moje zdravje, ker sem trpela za revmatoidnim artritisom in spondilitisom, toda zdravnik ga je pomiril. Z Giacintom sva vedno imela to milost, da sva se strinjala in bila združena.

Kaj si čutila v teh prvih trenutkih?

Na začetku je bilo težko. Mislila sem, da se veselje, ki sem ga izkusila v prvih mesecih nosečnosti ne bo nikoli vrnilo. Spomnim se, da sem, ko mi je zdravnik povedal novico, rekla Bogu: »Gospod, sedaj me lahko te ti podpiraš teh devet mesecev«. Bila sem prepričana, da  mi bo On dal dar, da rodim živega otroka. To gotovost sem čutila v svojem srcu in jo ponavljala v svojih molitvah: »Samo ti mi lahko pomagaš, sama tega ne zmorem.« Ne morem zanikati, da sem se na začetku spraševala, zakaj midva. »Po teh težkih okoliščinah, bi mi lahko to prihranil, Gospod.« Tako sva se pogovarjala z njim, z odprtim srcem.

In kaj se je potem zgodilo?

Ginekolog naju je podprl in me spremljal do četrtega meseca, nato pa mi svetoval, da poiščem primeren kraj, kjer bi rodila. Izbrala sem bolnišniclo Villa Betania v Neaplju. Nosečnost je dobro potekala, z običajno slabostjo (kot pri prvem otroku) in običajnimi bolečinami. Imela nisem nobenih zapletov, ki so pogosti v primerih, kot je bil moj. Na primer, v teh situacijah, je običajen presežek amnijske tekočine, toda pri meni se to ni zgodilo. Po koncu poletja, sem obvestila družino in prijatelje o patologiji, ki je prizadela našega otroka.

Povedala sem tudi Titti. Poznali sva se 20. let in vedela sem, kaj je pretrpela z Benedetto. Poslala sem ji sporočilo in ona je odgovorila: »Jutri pridem, da bom s teboj.« Naslednje jutro je prišla k meni. Bila je neobičajno vesela in mi kar naprej govorila: »Kako lepo!« in »Sedaj tudi ti čutiš vse veselje, ki sem ga izkusila jaz«. Takoj sem jo prekinila in ji rekla: »Titti, nisem še v trenutku popolnega veselja. Še vedno plezam po Kalvariji. Morda bom to čutila kasneje, vendar sedaj ne čutim te hvaležnosti.«

Kakšne so bile izkušnje s Comfort Care? Bili ste prvi pacient, ki je imel dostop do te dragocene službe. 

Na začetku delo Comfort Care v Vili Betania ni bilo lahko. Bilo je prvič in mnogi ljudje so bili proti. Spomnim se, da ko sem obiskala psihologa, me je vprašal, zakaj se nisva odločila za terapevtski splav. Odgovorila sem mu, da sem noseča in da je moj otrok živ. Hotel se je prepričati, da sem prepričana v svojo odločitev in hotel je vedeti, kako to da sva se odločila za Villo Betanio. Moj odgovor je bil, da je ta bolnišnica blizu doma in zato bolj udobna za porod, toda ta odgovor se mu je zdel preveč racionalen zaradi česar je sklepal, da nisem dobro.  Nisem mogla biti povsem dobro, saj sem vedela, da bo moja hči umrla, toda bila sem razumna, ker sem jo želela kar najbolje sprejeti. Projekt Comfort Care je bil v teku, mnogi pa še niso podprli pobude. Spomnim se, da je neonatološka sestra rekla, da sem zelo sebična žena, ker sem izrazila željo, da bi moja družina videla mojega otroka. Po njenem mnenju tega ne bi smela, ker bo moj otrok zgledal kot pošast. Odgovorila sem ji : »Slišali ste me, to je moja želja. Želim, da našo hčerko spoznajo, toda ne skrbite. Tudi če se bo rodila grda ali kot ste rekli, kot pošast, je nihče od nas ne bo gledal z vašimi očmi. Gledali jo bomo z očmi ljubezni in vsa grdost bo izginila.« Prav tako sem jih prosila, da ne opravljajo na deklici nobenih terapij, da bi jo po rojstvu ohranili pri življenju.

 

Kdo je bil z vami v tem času, ki je bil tako občutljiv in težak?

Moja družina in moj mož so bili vedno blizu mene. Nikoli nisem bila sama, niti za en dan. Moje sestre so bile vedno z mano. Molitev mi je veliko pomagala. Sem del karizmatične skupine, in tako je skupina prišla k meni domov in molila zame. Oprijemali smo se vere. Ko Martamarije nisem čutila, sem se bala za njeno življenje in živela sem v upanju, da jo bom videla, ko se bo rodila. In mislim, da sem takoj po diagnozi njene deformnosti upala, da deklica ne bi bila rojena. Toda takoj sem se zavedla greha, ki sem ga naredila, ker me je zmedla žalost.

Kje ste našli moč, da se soočite s to veliko preizkušnjo?

Ko mi rečejo: »Bila si močna«, odgovorim, da to ni res. Nihče ni bil močan. Objeli smo križ, ker nismo imeli druge možnosti. Te situacije nisem pasivno sprejela. Vedno sem prosila: »Gospod spremeni vodo v vino!« Vztrajali smo v molitvi, v proseči molitvi v upanju na čudež popolnega ozdravljenja moje hčere. Bila sem na romanju v Collevalenza in dala na trebuh blagoslovljeno olje, sveto vodo Jeruzalema.

Kakšen je bil dan porodoa? Kakšne spomine imate?

Na ta dan sem vstopila v operacijsko sobo c- oddelka, napolnjeno z vsemi molitvami – mojega pastorja, skupnosti in ljubeznijo mojega moža in moje družine ter toplino medicinskega osebja. Stvari so šle bolje kot sem si predstavljala. Martamaria se je rodila 17. januarja ob 12.30. Zbudila sem se ob začudenju vseh in spominjam se, da mi je ginekolog z veseljem razkril: »Imma! Kar jokal bi!« Diagnoza je bila žal potrjena, toda moja deklica je bila živa! Rodila se je! In tu je bil prvi čudež: sama je dihala in jokala! Njen jok je bil hvalnica življenju!

Nato se spomnim, da so jo umili, naredili odtis njene roke in noge, jo fotografirali in jo dali očetu, ki je čakal, da jo spozna. Mi trije smo ostali sami in nato slavili krst s polnim obredom (ki sem si ga želela) v sobi, ki je bila rezervirana za nas, obkroženi z ljubeznijo družine in njenih botr, Titti in moje sestre Anne. Čudovit obred! Tudi jaz sem imela možnost izkusiti veselje ob dojenju moje hčere, jo pestovati tako, da bi spoznala svoje sorodnike. Bila je čudovito darilo.

 

In nato, Imma, resnično presenečenje: Martamarija je živela pet dni…

Da, Martamaria je živela pet dni obkrožena z ljubeznijo in razvajanjem vseh.  Ohranila sem fotografijo, ko je prijela moj in sestrin prst. Ni res, da ti otroci ne čutijo in ne doživljajo ničesar.

Spomnim se dne, ko me je z zdravnikom obiskala porodničarka Assia. Bila sem v sobi s sestrami. Martamaria je bila z nami, in smejale smo se in klepetale. Ko je zdravnik prišel ven ji je rekel: »Assia, tam se smejejo! Mala deklica umira in njena mama se smeje; izžareva takšno veselje! V tem trenutku smo praznovali življenje, milost da smo spoznale malo deklico, jo pozdravile in jo objele.

Vsakokrat, ko so mi jo vzeli, se je vrnila hladna in šibka, toda takoj ko sem jo vzela v svoje roke se ji je povrnila moč. In tako je bilo do zadnje noči. Toda ko je potrebovala vedno več časa, da se ji je povrnila moč, sem spoznala, da je prišel njen čas in sem poklicala svojega moža. Z nami je bila Franca, medicinska sestra, ki je bila ves čas z menoj. Bili smo samo mi trije. Na koncu sem našla moč, da sem hčerki povedala, da sva jaz in njen oče pripravljena, da bi lahko odšla, ker sva zelo srečna, da sva jo spoznala in jo ljubila, in da sva hvaležna Bogu, da sva jo imela 5 dni. In ob 8-ih zjutraj, se je Martamaria rodila v nebesa. Naslednji dan, je bila še lepša. Imela je angelski obraz.

.

Kakšen je bil pogreb?

Njen pogreb je bil zabava, ki so jo animirale pesmi moje karizmatične skupnosti in molitve vseh. Cerkev je bila polna ljudi, in Gospod mi je dal moč, da sem prebrala pismo, ki sem ga napisala za to priložnost. Z zavrnitvijo terapevtskega splava moje hčere Martamarie, sem lahko dala Giacintu in našemu dragemu otroku ljubezen in nego. Dala sva ji čutiti dobrodošlico, zaželjenost, ljubezen in zaščito. Prejela je krst in pogreb. Dali smo ji človeško dostojanstvo, ki pripada vsem in ga splav kruto uničuje. Globoko sem hvaležna Bogu za vse to, da mi je dal izkusiti vso radost o kateri mi je pripovedovala prijateljica Titi, neizmerno Božjo tolažbo, resničnost večnega življenja. Moja hči se je rodila, živela, umrla in sedaj živi v nebesih.

Silvia Lucchetti

Vir: Aleteia

Prevedla mag. Zakonske in družinske terapije, Nataša Leskovec, Zavod Agape.