Kako otrok doživlja starševski prepir v sosednji sobi?

Kako otrok doživlja starševski prepir v sosednji sobi?

Zakonski konflikt lahko povzroča pri otrocih polno negativnih čutenj. Najpogosteje se ob starševskih prepirih otroci odzovejo s stresom in jezo. Konflikt med staršema pri otrocih spodbudi tri vprašanja: Kaj se dogaja? Zakaj se dogaja? Kaj jaz lahko storim glede tega? In kaj se dogaja, kadar je otrok pogosto izpostavljen intenzivnim in pogostim konfliktom med staršema? Poglejmo si primer šestletnega dečka, ki ga bomo poimenovali Peter. Peter je edini otrok v družini. Starša se pogovarjata, medtem ko je Peter v sosednji sobi in jasno sliši, o čem se njegova starša prepirata.

Sedanji konflikt:

Petrov oče zelo rad prebira časopis pred obedom. Peter sliši mamo, kako jezno govori očetu, da je sebičen in neskrben ter da bi moral čas pred obedom preživeti s svojim sinom. Petrov oče se je zaradi tega zelo razjezil in trdil, da nikoli nima časa, da bi se doma sprostil in da bi imel nekaj miru, ko se vrne iz službe. Čeprav med staršema ni bilo prisotne fizične agresije je bil konflikt zelo glasen in čustven. Starša sta še nadaljnjih deset minut glasno razpravljala o problemu, vendar nista prišla nič bližje rešitvi. Peter je zaradi konflikta doživel precej več stresa, kot bi ga, če bi starša o problemu razpravljala mirno, ali če bi razpravljala o nečem, kar se ne bi nanašalo nanj (npr. o službi) ali če bi rešila svoja nesoglasja tako, da bi bila z rešitvijo oba zadovoljna.

Izkušnje konflikta v preteklosti:

Peter je bil že v preteklosti pogosto žrtev mnogih drugih intenzivnih prepirov med svojima staršema. Nekajkrat je poskušal neuspešno prekiniti starševski prepir. Z mamico je imel Peter sicer dober odnos, medtem ko si z očetom nista bila preveč blizu. In večkrat se je že spraševal, ali je očetu zanj sploh kaj mar.

Otrokovo predelovanje konflikta:

Peter je spremljal konflikt in slišal svojo mamo, kako je obdolžila očeta, da ne preživlja dovolj časa z njim. Očeta je slišal, da noče, da ga Peter moti, ko pride utrujen z dela in si želi prebrati časopis. Tom je zaradi konflikta prestrašen in žalosten. Na podlagi teh občutij potegne sklep, da je on vir konflikta, ker je prosil očeta, naj se igra z njim, ko je prišel iz službe. Samega sebe krivi za konflikt, kar ga vodi v še večjo potrtost. Peter se čuti nemočnega, da bi ustavil starševski prepir, saj mu le tega že večkrat prej ni uspelo ustaviti. Namesto tega, sedi v sosednji sobi, si tišči roke na ušesa in neuspešno poskuša preprečiti, da ne bi slišal prepira.

Petrov odziv bi bil najbrž drugačen, če bi bil starejši. Starejši otroci manj verjetno sebe zaznajo kot vzrok za konflikt in se manj pogosto krivijo za konflikt. Namesto tega bi konflikt pripisovali očetovi osebnosti ali slabemu dnevu v službi. Če pa bi Peter verjel, da je vzrok konflikta nesprejemljiv in globalen (npr. če bi verjel, da se starša nimata več rada), bi se bal, da se bosta ločila. Starejši otroci so se tudi bolj zmožni soočiti z argumentiranjem staršev, četudi s tem konflikta ne ustavijo.

Posledice

Otrokova ocena grožnje in občutek lastne krivde povzroča škodljiv vpliv na njegovo občutje čustvene varnosti. Posledice za otroke so odvisne od kombinacije dogodkov in odnosov znotraj  (kot tudi zunaj) družine. Tako nekateri otroci razvijejo znake depresije, ker krivijo sami sebe za konflikt in se počutijo zavrnjene s strani enega od staršev, medtem ko se drugi naučijo odreagirati na konflikt med vrstniki z agresijo. Drugi otroci, ki imajo tesne odnose z obema staršema, lahko pripisujejo konflikt začasnim, zunanjim vzrokom in ne izražajo nobenih vedenjskih problemov.

Prispevek je povzet po magistrskem delu z naslovom Povezanost konflikta med starši z vedenjskimi problem njihovih predšolskih otrok, avtorice mag. Nataše Leskovec.